Razumevanje sebe kot visoko senzitivne osebe

Fotografija: Anja Benedik

 

Del besedila mojih julijskih novičk.

“Tokrat bi z vami rada podelila po mojem mnenju eno od bistvenih sestavin razumevanja sebe in kreiranja življenja, ki si ga želimo živeti. Veliko govorim o pomembnosti poznavanja sebe, o raziskovanju sebe, o pomembnosti sebe zase … O tem govorim zato, ker je bistveno.

Da bi lahko živeli življenje, ki nas podpira, ki ima potencial, da se razvije v življenje, ki ga želimo živeti, moramo najprej poznati sebe, si biti dovolj pomembni, da se spoznamo, da poskrbimo zase in da delujemo tako, da bomo svoje življenje uredili na podporen način.

Vse, kar doživljamo kot visoko senzitivni posamezniki, morda sploh ni potrebno. Vse, kar in kakor izkušamo, je namreč lahko iz različnih razlogov okrepljeno, povečano. V sporočilu bom naslovila enega od teh razlogov. … Kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da vpijamo čustva in energije drugih, da jemljemo stvari osebno, da težko rečemo ne in da za druge skrbimo do te mere, da pozabimo nase.

Na te situacije pogosto gledamo s stališča žrtve – s položaja „to je visoka senzitivnost in nič ne morem narediti v zvezi s tem“. Včasih smo na to izjemno ponosni: „Poglej, kako dober človek sem, kako se razdajam za druge!“ Ampak – ali je to potrebno? Ali je sploh res, da je vse to visoka senzitivnost in da v zvezi s tem nič ne moremo? Ali želimo, da je tako?

Skozi lasten proces in ob delu z drugimi sem spoznala, da so glavne karakteristike visoke senzitivnosti (v vsej raznolikosti in edinstvenih različicah, ki obstajajo pri vsakem visoko senzitivnem posamezniku) pogosto povečane, okrepljene zaradi naših izkušenj v otroštvu.

Kaj mislim s tem?

V otroštvu imamo dve bistveni potrebi: potrebo po navezanosti (ki nam omogoči preživetje) in potrebo po avtentičnosti (da smo zvesti sebi; dr. Gabor Maté o tem govori tu). Pri nemočnem dojenčku (in otroku), nezmožnem samostojnega preživetja, potreba po navezanosti zmaga. Naredimo vse, kar naš sistem meni, da je potrebno za to, da obdržimo povezanost s starši ali skrbniki – kajti to pomeni preživetje.

In tako razvijemo različne preživetvene mehanizme, odzive, vzorce ipd., ki nam pomagajo vzdrževati to povezanost, ki nas ohranjajo „varne“ in pomagajo preživeti. Potlačimo vse drugo – nazadnje lahko potlačimo tudi to, kdor smo.

V odrasli dobi lahko še vedno delujemo po starih vzorcih, verjamemo iste stvari, imamo iste obrambne mehanizme, preživetvene odzive in strategije. Večinoma to počnemo nezavedno; živimo na avtopilotu, v našem mentalnem prostoru (v umu), neprizemljeni in odklopljeni od tega, kar se dogaja nižje od vratu, kjer biva naša „potlačena preteklost“ – v telesu. Temu lahko rečemo travma, nepozdravljene rane, soodvisnost (codependence), sence ipd.

Dejstvo je, da nam ta ujet preživetveni stres, (na nek način) ujeta preteklost preprečuje živeti življenje na avtentičen način, v sedanjosti. Zaradi tega se pomanjšujemo, iščemo odobravanje in živimo v strahu pred zavrnitvijo. Da, kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da opazimo več – tudi pričakovanja drugih.

Nagnjeni smo k temu, da čutimo več – tudi to, kar čutijo drugi, kakšno je njihovo razpoloženje, kakšna je njihova energija. Zaradi tega se bojimo intenzivnosti – boleča je, zato hočemo ohraniti mir. In če smo se v otroštvu naučili, da je to potrebno za ohranjanje naše varnosti, bomo opazili, čutili še več; to nam je omogočilo preživeti, je uspešna strategija, in ujet preživetveni stres v našem telesu narekuje potrebo, da strategija ostane aktivna.

Če smo rojeni z lastnostjo visoke senzitivnosti, imamo po vsej verjetnosti tudi bolj močne čustvene reakcije v primerjavi z večino ljudi. To lahko hkrati pomeni, da, če naši starši niso bili „čustveno izobraženi“, če niso vedeli, kako upravljati s svojimi čustvi, tudi niso bili zmožni obvladati naših in nas naučiti, kako bi to storili mi sami. In tako se morda tudi kot odrasli bojujemo s tem, kako upravljati s svojimi čustvi, misleč, da gre zgolj za visoko senzitivnost.

Morda tudi nismo zmožni postavljati zdravih mejá in imamo težave s tem, da rečemo ne ali postavimo sebe na prvo mesto, ko gre za zadovoljevanje naših potreb, ki jih imamo kot visoko senzitivni.

Zakaj pišem vse to?

Da osvetlim različne možnosti, razširim obzorje, vas morda navdihnem ali motiviram, zbudim vašo radovednost, da bi izvedeli več. Da bi se (še bolj) zavedali. Kajti brez zavedanja spremembe niso možne.

Če niste zadovoljni s svojim življenjem, LAHKO nekaj storite v zvezi s tem. Le VI lahko nekaj storite.

Kakorkoli, če pristopate s stališča „vse je zaradi visoke senzitivnosti in v zvezi s tem ne morem narediti nič“, potem resnično nič ne morete narediti v zvezi s tem.

Kot je pred mnogimi leti rekel Henry Ford:

 

Če misliš, da lahko, ali če misliš, da ne moreš, imaš prav.“

 

Imate komentar, idejo? Morda vprašanje?

Veselim se njihovega prebiranja in povezave z vami.

Če pri tem potrebujete podporo in vodstvo ter ste odločeni, da boste nekaj spremenili, sporočite. Moj trimesečni individualni coaching program je namenjen temu, da obravnava vaše izzive, pokaže vaše možnosti in priložnosti ter vas podpre, da postanete najbolj vplivna oseba v vašem življenju – za vaše življenje. Prijavite se lahko tu.

Če bi raje napredovali bolj počasi, vabljeni v mojo brezplačno Facebook skupino HSP Power (v angleščini). Pridružite se lahko tule.

Za tiste, ki vam je zaenkrat dovolj prejemanje mojih novičk, pa bo uporabna ta povezava.