Popolnost. Pričakovanja. Življenje.

Kako se vidite v prihodnosti, nekje naprej na svoji poti osebne rasti? Morda takrat, ko sprejmete vse, kar ste, in tudi tisto, kar niste? Ali na neki točki, ki je relevantna za vašo situacijo?

Kako si zamišljate, da je vodenje samega sebe dejansko videti v življenju?

Nekaj časa nazaj bi se moj odgovor glasil: Popolno. (Da, vem.)
Predstavljala sem si (moja iluzija je bila), da bom vedela, kaj potrebujem storiti, kako delovati, in da bom to tudi storila – popolno, seveda. Vsakič.
Prihodnost je vedno imela neomejen potencial, da bi bila popolna, a ko je prišlo do tega, da je postala sedanjost, razkrivanje (tega, kar naj bi bilo darilo) nikoli ni prineslo tega, kar sem mislila, da bo. Realnost nosi to ime z razlogom.

Visoka senzitivnost s seboj prinaša precej darov (o tem bi se dalo razpravljati, vem) in eden od njih so močnejše čustvene reakcije v primerjavi z večino ljudi. Primer, kako to izgleda v praksi, je, da smo bolj vznemirjeni in zaradi te vznemirjenosti zvečer težko zaspimo. Se vam zdi znano?

Včeraj sem bila aktivno in kreativno razpoložena. Zvečer sem delala na računalniku in hitro je postalo pozno. Vedela sem, da bo treba zjutraj zelo zgodaj vstati, a sem v pretoku kreativnosti najprej na to pozabila, ko pa sem se spomnila, je bilo težko zaključiti z ustvarjanjem. Ko sem se končno ulegla v posteljo, je bilo pozno, a še vedno ne prepozno. In nato me je prešinilo. Utegne biti še precej bolj pozno, kot je sedaj …

Kljub premetavanju in obračanju v postelji več noči, kot bi si želela, ne obupam nad sabo. Ne več. Namesto tega sprejmem situacijo, kakršna je. Priznam, včasih je za to potrebno nekaj več truda.

Precej časa nazaj mi je mentorica rekla, da lahko zase poskrbim tudi “za nazaj”. Včasih dobra skrb zase v posameznem trenutku ni možna in takrat naredimo, kar lahko, ter ostalo nadoknadimo kasneje. Temu nasvetu precej vestno sledim in svoje lekcije uporabim tako, da se potrudim preprečiti bodoče zdrse v podobnih situacijah. Če mi to ne uspe, pa se soočim s posledicami in poskusim popraviti narejeno škodo najbolje, kot lahko.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem spustila svoje iluzije in nehala pričakovati popoln način. Nič več tudi ne zavračam svoje realnosti in sebe, ko naredim kaj, za kar si želim, da ne bi. Prevzamem odgovornost in naredim, kar je potrebno, da ublažim posledice – v povezavi z visoko senzitivnostjo in na ostalih področjih svojega življenja. Bolje, kot se poznam, bolje mi gre.

Po mojem mnenju je življenje prav to.

Nenehna rast (seveda, če si to izbereš). Ne gre za to, da si popoln in nikoli ne zamočiš. Ampak gre za to, da si pristen, resničen, in da se soočiš z zmešnjavo, ki si jo povzročil.

Mislim, da sem to končno le dojela!

Da povežem to še s fotografijo, ki jo je zadnjič posnela Anja.

Ne gre za to, da se nikoli ne zmočiš. Ali da ne zabredeš v situacijo, kjer se je za prehod naprej potrebno zmočiti.

Gre za to, da najdeš varianto, kako biti moker na najboljši možen način.

Fotografija: Anja Benedik

Imate v zvezi s tem kakšne misli, ki bi jih podelili? Morda svoje odgovore?

Radovedno čakam, da jih preberem.

Kot komentar tukaj.
Ali pa me pocukate za rokav drugje.