NAVODILA

 

Ljudje smo vrhunski primerki.

Morali bi priti z navodili.

 

(Včeraj, ko sem to prebrala, se mi je izjava zdela tako resnična. Ko bi le imeli navodila.)

 

(Danes je prišlo nadaljevanje. Slišala sem ga, ko sem pospravljala kuhinjo. Začutila sem, da je resnično.)

 

Kaj pa, če … smo prišli z navodili?

 

In smo jih nekam založili?

Ali se naučili oslabiti povezavo do njih?

Ali se navadili, da je ne uporabljamo?

 

Smo fino uglašeni instrumenti.

Mislim, da temu nihče ne bo ugovarjal. Če pogledamo zgolj proces kreacije novega človeškega bitja ali delovanje našega avtonomnega živčnega sistema, na primer.

(To ves čas govorim osebam, rojenim z lastnostjo visoke senzitivnosti. Zanje, za to 20 % manjšino, to, da smo prefinjen aparat, še bolj drži, saj je njihov živčni sistem še malo bolj fino uglašen.)

Ko je govora o instrumentih, je vedno zraven tudi nek priročnik in kompleksnejša kot je stvar, obsežnejša so navodila. Navodila nam ponudijo informacije o tem, kako skrbeti za ta instrument, kako ga uporabljati in kako ravnati z njim, da bo pravilno deloval in učinkovito opravljal svojo funkcijo.

 

Kako bi torej po tem, ko je ustvarila tako mojstrovino, ustvarjalna sila lahko naredila tako začetniško napako, da ne bi ustvarila navodil?! Ali jih pozabila priložiti?

(Nepreciznost je človeška dejavnost, ne božanska.)

 

Kaj se je torej zgodilo?

Kje so navodila?

Kako jih najti?

 

In – kaj naša navodila sploh so?

 

No, navodila ponavadi pridejo skupaj s „stvarjo“, kajne? Tudi, če so nekje na spletu, je ponavadi nekaj priloženo produktu.

(Se vam že kaj dozdeva, kam merim?)

 

Ste kdaj izkusili situacijo, ko ste v telesu nekaj čutili ali ste nekaj kar vedeli – nekako, na nek način, kot neko sporočilo ali navodilo?

Kaj ste s tem sporočilom naredili?

In če niste sledili navodilom, kakšne so bile posledice tega?

 

To je priročnik. To so navodila. Ta „nekako“, to neoprijemljivo védenje, čutenje, videnje …

Zaradi preprostosti ga bom poimenovala notranja modrost.

Pove nam, kaj je prav za nas in kaj ne, pokaže nam, kaj je res in kaj ni, vodi nas do najboljše skrbi zase, usmerja nas proti naši rasti, izkoriščanju svojega potenciala in izpolnitvi.

(Temu lahko rečete intuicija, notranje vodstvo, angel varuh, notranji glas – nerazložljivo, neoprijemljivo, za nekatere „kar nekaj“.)

 

Ko se rodimo, navodilom sledimo do pike.

Kasneje pa se začne zapletati. Učimo se (kako funkcionirati v družini, v družbi) in se s tem hkrati tudi od-učimo, pozabimo (kako dostopati do navodil).

Počasi, postopno lahko ta povezava z navodili oslabi.

 

Kako se ponovno ali bolje povezati?

 

Hm, takole je. Ni enega predpisanega načina. Treba je najti svojega.

(Malo v slogu Kavlja-22: Da bi našel svoje vodstvo, moraš uporabiti svoje vodstvo.)

In MI SAMI moramo najti ta način. Le mi ga LAHKO.

 

Na voljo so različni načini, kako začeti. Ali dobiti ideje.

Najprej dovoliti možnost, da to obstaja.

Namen. Delovanje. Raziskovanje. Radovednost. Predanost.

 

Kaj ta pot vključuje?

 

Odklop od drugih virov.

Ljudi, medijev, spleta, kolektivnega vpliva. Alkohola, drog, sladkorja, drugih substanc, ki povzročajo zasvojenost in otopijo tisto, kar se dogaja znotraj nas.

 

Povezavo s svojim telesom, čustvi – to nam bo dalo znake.

Na začetku bodo to lahko večinoma znaki o tem, kaj je napoti čistim sporočilom – kaj je potrebno pozdraviti, pogledati, upoštevati.

(Veliko tistega, zaradi česar je prišlo do slabe povezave, je ujeto v telesu.)

 

Najti neko prakso.

Tako, ki nas prizemlji, postavi v telo in v sedanji trenutek ter nas osredišči.

 

Izvajati to prakso (ali prakse).

Poslušati namige.

Namigom slediti z dejanji, jim zaupati, in hkrati spremljati njihovo natančnost.

 

(Ponovno se učimo jezika, v katerem so napisana naša navodila.)

 

In sedaj, ko sem napisala vse to o procesu izboljševanja povezave … vam povem še nekaj.

Obstajajo tudi krajši načini, kako najti vodstvo za naš naslednji korak.

(A moramo poznati vprašanje, na katerega želimo odgovor.)

Kar pa sem prepričana, da že veste. A morda ne zaupate sporočilu. Ali pa nimate dovolj poguma, da bi mu sledili.

 

Postaviti vprašanje in dovoliti, da odgovor pride v svojem času. Ne iskati odgovora, temveč se zavedati, kaj se dogaja v našem življenju, in biti prisotni. Sporočila lahko pridejo na različne načine – ljudje, pesmi, slike, besede, barve, spomini in tako dalje.

Umakniti se od zunanjega dogajanja, najti način, kako umiriti svoj živčni sistem in utišati zunanji in notranji hrup. In potem začeti opazovati, poslušati. Ko to storimo, bomo slišali, bomo vedeli.

Biti pozorni in prisotni, ko nekaj počnemo, smo mirni – in ne v vrtincu ponavljajočih se misli in nezadovoljstva. Pozorni na misli (besede, slike, pesmi), ki pridejo. Prinašajo nam sporočilo.

 

Kot je bilo z mano, ko sem pospravljala kuhinjo. Kar sem slišala, je prišlo od znotraj.

 

Po vsem prebranem se vam najbrž že svita, v kolikšni meri je vaša povezava oslabljena.

Mogoče od svojih navodil niste čisto odklopljeni.

Morda vam manjka le malo več poguma, da bi sledili njihovim besedam.

 

Ker je neudobno. Strašljivo. Neznano.

(Pradaven program svari: Lahko izgubim odobravanje plemena. Brez tega ne bom preživel(a).)

 

No, v časih, kakršni so sedaj, se človek lahko vpraša:

Ali svojemu plemenu sploh zaupam?

Ali ima odgovore, ki razkrivajo resnico?

 

Kaj pravite, pobrskamo po svojih navodilih in se naučimo, kako sami najti odgovore, resnico?

 

Če pri tem potrebujete vodstvo in pomoč, me pocukajte za rokav.