Meje in standardi

 

Ali želite, da ljudje z vami ravnajo drugače?

(Ali to od njih pričakujete?)

 

Nekaj časa nazaj sem prebrala stavek, ki me je res zadel. Bil je eden tistih trenutkov, ko misliš, da si nekaj dojel, a ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ne v celoti.

 

To.

Ljudje ne razumejo, da gre pri mejah za to, da jih ONI uveljavijo, in ne za to, kaj naj bi drugi ljudje storili oziroma česa ne – velika zmota.

 

Počakaj. Kaj?

(Čeprav sem to vedela, sem še vedno dovoljevala, da je drugi del igral pomembno vlogo v mojem življenju.)

 

Ampak, ali ne obstaja nek moralni kodeks, ki bi moral biti spoštovan v družbi, etični standardi, privzgojeni vsakemu človeškemu bitju?

 

Ali naj ne bi smeli pričakovati določene stopnje ravnanja od oseb, s katerimi komuniciramo, s tistimi, s katerimi smo v razmerjih?

 

Da. Seveda.

IN.

Še nekaj je.

 

Danes se ne bom poglabljala v prvo vprašanje, kajti drugo ima več potenciala za individualno uporabo – in sčasoma tudi za gotovost prvega.

 

Razmerja.

Oblikujejo nas. Lahko nas zlomijo. In (lahko) nas učijo – če smo za to dovzetni.

 

Ali smemo pričakovati, da ljudje, s katerimi stopamo v odnose, s katerimi živimo, ljudje v našem življenju z nami ravnajo spoštljivo?

Seveda.

Če je to naš standard in če ga dejavno spoštujemo tudi mi.

 

Hm – kaj?

 

Morda (mislimo, da) želimo spoštovanje, a dejansko ne naredimo dovolj, da bi ga prejeli.

Naj razložim.

 

Mi (na)učimo druge, kako želimo, da se z nami ravna – s tem, kako sami ravnamo s seboj, in s tem, kako dovolimo drugim, da ravnajo z nami. Tega smo se naučili v otroštvu in če načina od takrat nismo spremenili, imamo še vedno iste standarde.

 

Drugi počnejo isto. Z nami ravnajo tako, kot so se naučili, da se ravna z drugimi. Če svojega načina kasneje ponovno ne preučijo ali če se ne naučijo drugače.

 

A?

 

Če želimo, da ljudje okrog nas z nami ravnajo drugače, moramo nekaj ukreniti v zvezi s tem. In tu se skriva naša moč.

 

Kako jo vzamemo nazaj?

 

Najprej nam mora biti jasno, kakšni so naši standardi – moramo vedeti, kaj želimo in kaj ne, kaj smo pripravljeni tolerirati in česa ne.

 

Nato je potrebno iskreno pogledati, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za to, da so naši standardi spoštovani.

 

Ko smo si na jasnem, kaj nam je pomembno in kako pomembno nam je, je čas za akcijo.

Poučiti druge ljudi, kako želimo, da se z nami ravna. Odstraniti se iz situacije. Ali narediti nekaj drugega, kar bo zagotovilo spoštovanje naših standardov.

 

Meje.

So tisto, kar loči nas od tega, kar nismo mi. Pomagajo nam obdržati v našem polju/življenju tisto, kar si želimo, in tisto, česar ne želimo, zunaj našega polja/življenja. So sredstvo ali kot je rekla moja mentorica „zagotavljajo, da se želja uresniči.“

 

Velikokrat se nam zdi postavljanje meja predrago.

(Ne bom jim več všeč. Jezni bodo. Zavrnjen(a) bom.)

 

A to, česar pri tem ne vidimo, je, da z nepostavljanjem meja pravzaprav že plačujemo ceno, ki je precej višja od tiste, ki se je bojimo – možnosti, da izgubimo druge.

 

Izgubljamo sebe. Spoštovanje do sebe. Ljubezen do sebe. Dostojanstvo.

(Kako všeč smo sami SEBI? Kako intenziven je naš notranji bes? Kolikokrat zavrnemo SEBE?)

 

Da se vrnem k začetnemu vprašanju – in grem še korak dlje.

 

Če želite, da drugi z vami ravnajo drugače,

jim pokažite, kako se to naredi.

Če pričakujete, da to storijo,

se prepričajte, da vedo, kako.

 

In če pri tem potrebujete podporo, mi pošljite sporočilo.