Da, toda …

 

Da, toda …

… vedno mi to naredi, le zakaj bi jaz morala ukreniti kaj glede tega – kot da je moja krivda?!
… vse tako čutim in on to ve; zakaj se ne more obnašati tako, da me ne bo razburil?
… tisto, kar želim povedati, moram povedati tako, da jih ne bo prizadelo.

Kaj, če … to ni edini način? Niti najboljši možen način?

 

Od ljudi okrog sebe pričakujemo, da se bodo lepo obnašali. Da nas ne bodo vznemirjali. Da bodo vljudni. Da ne bodo jezni. Da bodo dobre volje.
In ko niso, trpimo. Vidimo in počutimo se kot žrtve. Vseh. In vsega.

Pričakujemo, da bo pošteno. Želimo, da je tako, kot si predstavljamo in želimo. Imamo pričakovanja. In na ta pričakovanja smo navezani.

 

Kaj, če … obstaja drugačen način? Tak, ki daje več moči?

Da vzamemo svojo usodo v svoje roke.
Da prevzamemo odgovornost.
Da pogledamo, kaj smo mi in kaj ne, kaj je zares naše in kaj ne.
Da spoznamo in postanemo mojster svojih čustev.
Da postavimo meje.
Da upravljamo s seboj in svojim življenjem.
– Da nas ne bo upravljalo vse drugo in vsi drugi.

 

Spustiti pričakovanja, navezanost, odgovornost za druge ljudi in kontrolo nad drugimi.

Vzeti pod drobnogled.
In preobrniti.
V:

Da. In …
… kaj lahko naredim, da se to ne bo več zgodilo?
… kaj lahko storim, da okrepim svoje meje in mu povem, kako čutim?
… govorila bom resnico in jo povedala nežno, a to, kako bodo sprejeli povedano, ni v mojih rokah.

 


Kakšno življenje želite živeti?
.
Kakšno življenje želite voditi? – Si ga? Sploh? Voditi?