Čému zaupaš?

 

Nedavno sem se preselila in še vedno se učim prepoznavati zvoke, ki jih v tem novem okolju slišim. Neko dopoldne sem slišala tovorni vlak, a sem bila presenečena, ker zvok ni prihajal od tam, od koder naj bi, s severa. Moja zaznava je bila močna in postala sem zbegana, kajti ponavadi precej točno ugotovim, od kod nekaj prihaja – in prepričana sem bila, da ta zvok prihaja z juga. No, očitno ne, sem po kratkem premisleku sklenila, skomignila z rameni in zmedo pripisala značilnosti doline; očitno se je zvok nekako odbil od druge strani doline in prišel naokoli.

Kasneje o tem sicer nisem kaj dosti razmišljala, sem pa zaznala to negotovost: podvomila sem v svojo (močno) zaznavo, ker je dokazi – moje védenje – niso podpirali. Vzorec, ki se je ponavljal (in se še pojavlja) na različnih področjih mojega življenja in glede različnih vrst zaznav ali védenj.

 

Se ti zdi znano?

 

Morda si tudi ti odraščal(a) v okolju, v katerem so bile zaznave večine ljudi drugačne kot tvoje – predvsem zaradi visoke senzitivnosti. Morda so tudi tebe zaznamovala močna mnenja drugih o tem, kaj je zate možno zaznati in začutiti ter kako intenzivno, kaj je očitno le tvoja domišljija, ker tega zagotovo ni možno doživeti ali začutiti – skratka, kaj naj bo zate res in kaj ne. Morda so te ta mnenja in prepričanja zaznamovala do te mere, da svojim zaznavam sploh ne zaupaš.

Meni je opisano prineslo veliko težav pri opredeljevanju in zaupanju resničnosti, ki se mi je dogajala, pri prepoznavanju točnosti tega, kar čutim in dojemam, kar vse je močno spodkopalo moje zaupanje vase.

Pot do ponovne vzpostavitve (mnogih vrst in nivojev) zaupanja na različnih področjih mojega življenja je bila dolga. Bila je pot do vzpostavitve močne povezave s seboj. Še vedno sem na njej. In ta pripetljaj me je elegantno opomnil na vse skupaj.

 

Če se morda sprašuješ, kako je z dolino, odbojem zvoka in vlaki – nekaj dni kasneje je prišlo veliko razodetje.

Zvok tovornega vlaka me je ujel, ko sem stala ob oknu, ki gleda na jug, in mi prinesel nasmeh. Videla sem vlak. In začela sem se glasno smejati, kajti pravzaprav vem, da gre po južni strani doline še ena proga – a sem na to čisto pozabila.

Moja zaznava je bila torej pravilna, le zaupala ji nisem, ker sem mislila, da je moje zavestno védenje bolj točno in zato bolj zaupanja vredno.

 

Ta vzorec nezaupanja v svoje zaznave ni redek in opažam ga ne le pri sebi, temveč tudi pri svojih strankah, prijateljih, ljudeh, ki jih poznam ali srečam. Nedvomno to ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za osebe, ki se rodijo z visoko senzitivnostjo – a za visoko senzitivne osebe je bolj verjetno, da bomo ta vzorec razvile. Za to vidim vsaj dva razloga.

Morda so naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas spregledali priložnost, da bi nam – kljub temu, da sami niso čutili enako ali niso bili zmožni razumeti našega doživljanja – dovolili naše zaznavanje in čutenje ter to potrdili kot nekaj, kar je mogoče izkusiti na tak način.
Zaznavanje visoko senzitivnih posameznikov je namreč drugačno od zaznavanja večine (približno 80 %) ljudi; zaznamo več, vse to bolj podrobno obdelamo, čustvujemo bolj intenzivno in bolj smo dovzetni za prebiranje med vrsticami – tudi tega, kaj drugi mislijo, pričakujejo, želijo, čutijo.

In ravno to drugačno zaznavanje nam je morda omogočilo, da smo zaznali, kaj si naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas mislijo o našem drugačnem zaznavanju, tudi če tega niso izrazili ali nedvoumno pokazali. In zaradi tega podvomili v svoje doživljanje.

 

Kakšna je tvoja izkušnja?

 

Če si negotov(a) ali (občasno) dvomiš vase in v svoje zaznave, imam nekaj zate.

V tistih trenutkih, ko te preplavi dvom in pride na površje misel kot “To ni smiselno”, se ustavi in si zastavi nekaj vprašanj.

* Kaj pa, če je smiselno? Kaj, če je resnično?

* Kaj je tisto, kar potrebujem (vedeti), preden zaupam sebi in svojim zaznavam?

* Kaj se bojim, da se bo zgodilo, če zaupam brez tega?

 

Jaz sem ugotovila, da mi je postavljanje različnih vprašanj in dovoljevanje iskrenih odgovorov nanje zelo pomagalo na poti proti zaupanju vase.

To ni bilo nekaj, kar bi mi uspelo sami. So stvari, ki jih ne moreš videti sam; včasih potrebuješ ogledalo, da vidiš odsev, in včasih reflektor, ki osvetli mrtve kote oziroma tisto, kar je v senci.

Če čutiš, da bi potrebovala eno ali drugo, ti lahko pomagam.