„ČE SE ZEMLJEVID NE UJEMA S POKRAJINO, JE ZEMLJEVID NAPAČEN.“*

 

Zemljevid naj bi nam pomagal navigirati in se pomikati po zemeljski površini. Da to nalogo lahko opravlja, mora zemljevid ustrezati okolju, ki naj bi ga prikazoval. Precej logično in očitno, kajne?

In ko hodimo ali se vozimo po nižinskem svetu ter skušamo najti pravo pot, v rokah pa držimo zemljevid gorske pokrajine ali obalne regije, bomo kaj kmalu ugotovili, da nekaj ni v redu. Kaj tedaj?

 

No, ko zemljevid ne ustreza površini, na kateri smo, ne krivimo površine, da se ne ujema z zemljevidom, kajne?

Ne začnemo površine prilagajati zemljevidu. Kajne?

Uporabimo drug zemljevid – ali pa gremo na lov za pravim zemljevidom.

 

In medtem ko je bilo veliko zemeljske površine že izmerjene in kartografirane, površina, ki jo imam v mislih, še ni.

Je osebna in individualna; površina so naše potrebe, naše želje in naše izbire.

In zemljevid govori o tem, na kakšen način živimo svoje življenje – kako skrbimo za zadovoljevanje svojih potreb, izpolnjevanje svojih želja in kaj storimo s svojimi izbirami. Zlasti, ko gre za medosebne odnose in za naše zdravje.

 

Zakaj torej mi, visoko senzitivni, krivimo površino za to neujemanje z zemljevidom?

Zakaj se kar naprej trudimo površino prilagoditi, da bi se skladala z zemljevidom?

 

Ker nam nihče ni povedal, da potrebujemo občutno drugačen zemljevid!

 

Biti visoko senzitiven pomeni ne samo to, da ti koristi izdelati svoj lasten zemljevid (kot vsem ostalim), temveč tudi to, da bo tvoj zemljevid izrazito drugačen od zemljevida, ki ga ima 80 % ljudi.

Dejstvo je, da štiri osebe od petih po vsej verjetnosti ne bodo imele pojma, o čem govoriš, ko opisuješ svoje izkušnje in dojemanje – ali svoje izzive in potrebe. In veliko tvojih potreb je v resnici več kot to; so zahteve. Če želiš biti zdrav(a), seveda.

Ali je ob takem odstotku sploh presenečenje, da pogosto uporabljani zemljevidi ne ustrezajo našim posebnim površinam? Kajti čeprav so personalizirani, imajo ti večinsko uporabljeni zemljevidi kljub temu določene podobnosti.

 

Za visoko senzitivnega posameznika to pomeni, da mora ustvariti več kot le svoj osebni zemljevid, edinstven za vsakega posameznika – kajti to ne bo dovolj. Pomeni, da mora zemljevid nasloviti in upoštevati edinstvene posebnosti, ki jih ima površina zaradi visoke senzitivnosti.

 

Ustvarjanje zemljevida je proces.

Da bi lahko živel(a) kvalitetno življenje, moraš ugotoviti, kaj točno to zate predstavlja.

Potrebuješ najti svoj način.

To storiš tako, da spoznaš več o sebi in o tem, kar te podpira. In da spustiš vse ostalo.

 

Za visoko senzitivne je izjemno pomembno, da je njihov zemljevid z njihovo pokrajino zelo natančno uglašen – kar pa v poplavi pogosto nasprotujočih si informacij ni lahka naloga.

 

Potrebna je visoko senzitivna oseba IN nekdo, ki ve, kako se ustvarja zemljevide, da ti pomaga najti in ustvariti tvojega. In takih ljudi ni veliko.

 

Jaz sem ena.

 

* Uvodni citat je napisal Gordon Livingston.

Fotografinja: Anja Benedik

 

 

ME BO KDAJ KDO RAZUMEL?

 

“Vedno se odloči za nekaj, kar mi ni všeč! Zakaj ne more izbrati nekaj, nad čemer bom navdušena?! Ali, da mi bo vsaj v redu!”
Razočarana. Nejevoljna. Prizadeta.
“Če me še sedaj ne pozna, me sploh kdaj bo?
Me čaka življenje, polno nerazumevanja, morda celo brez ljubezni?”

To so bile moje misli v enem mojih razmerij – ne tako redko.
Moje izrečene besede so bile: “To mi ni všeč. Tega nočem.”
Dopolnjene z večinoma jeznim, kujajočim, neprijetnim obnašanjem.
Včasih pa nisem rekla ničesar. Sodelovala sem, v meni pa se je nabirala zamera.

Ko sedaj pomislim na tiste trenutke, nejeverno zmajujem z glavo, v zadregi zaradi mojega obnašanja. IN moje nevednosti.

ON NI NAREDIL NIČ NAROBE! (Vsaj v tistih primerih ne)
Spraševal me je! (Vsaj v tistih primerih)
“Kam bi rada šla?” “Kaj želiš početi?”

Jaz?
“Ti izberi. Meni je vseeno.”

Kako daleč sem bila od tega, da bi opazila, kaj se dogaja. Popolnoma brez zavedanja o sebi. Nisem imela pojma, kaj si želim.
In tako sem izbrala lažjo pot. Ter okrivila njega. (Za vse, kar se je zbudilo.) Konec koncev so to bile njegove ideje, ni res?

Če bi lahko povedala takratni sebi, kaj se je zares dogajalo, kaj bi rekla?

Uporabi njegova vprašanja in začni z raziskovanjem sebe. Uči se.
Izkoristi svoje reakcije in začni kopati. Odkrivaj.
Uporabi svoja spoznanja in začni komunicirati.
IN.
Prevzemi odgovornost zase in za svoje življenje v svoje roke.
Začni dejavno ustvarjati svoje življenje, ne doživljati posledic.

Se vam zgodba zdi znana?

Kolikokrat se vaša pričakovanja uresničijo?
Kako dobro vas osebe v vašem življenju razumejo?
KAKO DOBRO RAZUMETE SAMI SEBE?

Če so vaši odgovori nekje v “mah” območju,
je kar nekaj dela, ki čaka na vas.
Odkrivanje stvari.
Ostranjevanje plasti.

Vas zanima, kako?

Pošljite mi sporočilo za več podrobnosti. Ali se prijavite tukaj.


Fotografija (izvirnik): Anja Benedik

 

Razumevanje sebe kot visoko senzitivne osebe

Fotografija: Anja Benedik

 

Del besedila mojih julijskih novičk.

“Tokrat bi z vami rada podelila po mojem mnenju eno od bistvenih sestavin razumevanja sebe in kreiranja življenja, ki si ga želimo živeti. Veliko govorim o pomembnosti poznavanja sebe, o raziskovanju sebe, o pomembnosti sebe zase … O tem govorim zato, ker je bistveno.

Da bi lahko živeli življenje, ki nas podpira, ki ima potencial, da se razvije v življenje, ki ga želimo živeti, moramo najprej poznati sebe, si biti dovolj pomembni, da se spoznamo, da poskrbimo zase in da delujemo tako, da bomo svoje življenje uredili na podporen način.

Vse, kar doživljamo kot visoko senzitivni posamezniki, morda sploh ni potrebno. Vse, kar in kakor izkušamo, je namreč lahko iz različnih razlogov okrepljeno, povečano. V sporočilu bom naslovila enega od teh razlogov. … Kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da vpijamo čustva in energije drugih, da jemljemo stvari osebno, da težko rečemo ne in da za druge skrbimo do te mere, da pozabimo nase.

Na te situacije pogosto gledamo s stališča žrtve – s položaja „to je visoka senzitivnost in nič ne morem narediti v zvezi s tem“. Včasih smo na to izjemno ponosni: „Poglej, kako dober človek sem, kako se razdajam za druge!“ Ampak – ali je to potrebno? Ali je sploh res, da je vse to visoka senzitivnost in da v zvezi s tem nič ne moremo? Ali želimo, da je tako?

Skozi lasten proces in ob delu z drugimi sem spoznala, da so glavne karakteristike visoke senzitivnosti (v vsej raznolikosti in edinstvenih različicah, ki obstajajo pri vsakem visoko senzitivnem posamezniku) pogosto povečane, okrepljene zaradi naših izkušenj v otroštvu.

Kaj mislim s tem?

V otroštvu imamo dve bistveni potrebi: potrebo po navezanosti (ki nam omogoči preživetje) in potrebo po avtentičnosti (da smo zvesti sebi; dr. Gabor Maté o tem govori tu). Pri nemočnem dojenčku (in otroku), nezmožnem samostojnega preživetja, potreba po navezanosti zmaga. Naredimo vse, kar naš sistem meni, da je potrebno za to, da obdržimo povezanost s starši ali skrbniki – kajti to pomeni preživetje.

In tako razvijemo različne preživetvene mehanizme, odzive, vzorce ipd., ki nam pomagajo vzdrževati to povezanost, ki nas ohranjajo „varne“ in pomagajo preživeti. Potlačimo vse drugo – nazadnje lahko potlačimo tudi to, kdor smo.

V odrasli dobi lahko še vedno delujemo po starih vzorcih, verjamemo iste stvari, imamo iste obrambne mehanizme, preživetvene odzive in strategije. Večinoma to počnemo nezavedno; živimo na avtopilotu, v našem mentalnem prostoru (v umu), neprizemljeni in odklopljeni od tega, kar se dogaja nižje od vratu, kjer biva naša „potlačena preteklost“ – v telesu. Temu lahko rečemo travma, nepozdravljene rane, soodvisnost (codependence), sence ipd.

Dejstvo je, da nam ta ujet preživetveni stres, (na nek način) ujeta preteklost preprečuje živeti življenje na avtentičen način, v sedanjosti. Zaradi tega se pomanjšujemo, iščemo odobravanje in živimo v strahu pred zavrnitvijo. Da, kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da opazimo več – tudi pričakovanja drugih.

Nagnjeni smo k temu, da čutimo več – tudi to, kar čutijo drugi, kakšno je njihovo razpoloženje, kakšna je njihova energija. Zaradi tega se bojimo intenzivnosti – boleča je, zato hočemo ohraniti mir. In če smo se v otroštvu naučili, da je to potrebno za ohranjanje naše varnosti, bomo opazili, čutili še več; to nam je omogočilo preživeti, je uspešna strategija, in ujet preživetveni stres v našem telesu narekuje potrebo, da strategija ostane aktivna.

Če smo rojeni z lastnostjo visoke senzitivnosti, imamo po vsej verjetnosti tudi bolj močne čustvene reakcije v primerjavi z večino ljudi. To lahko hkrati pomeni, da, če naši starši niso bili „čustveno izobraženi“, če niso vedeli, kako upravljati s svojimi čustvi, tudi niso bili zmožni obvladati naših in nas naučiti, kako bi to storili mi sami. In tako se morda tudi kot odrasli bojujemo s tem, kako upravljati s svojimi čustvi, misleč, da gre zgolj za visoko senzitivnost.

Morda tudi nismo zmožni postavljati zdravih mejá in imamo težave s tem, da rečemo ne ali postavimo sebe na prvo mesto, ko gre za zadovoljevanje naših potreb, ki jih imamo kot visoko senzitivni.

Zakaj pišem vse to?

Da osvetlim različne možnosti, razširim obzorje, vas morda navdihnem ali motiviram, zbudim vašo radovednost, da bi izvedeli več. Da bi se (še bolj) zavedali. Kajti brez zavedanja spremembe niso možne.

Če niste zadovoljni s svojim življenjem, LAHKO nekaj storite v zvezi s tem. Le VI lahko nekaj storite.

Kakorkoli, če pristopate s stališča „vse je zaradi visoke senzitivnosti in v zvezi s tem ne morem narediti nič“, potem resnično nič ne morete narediti v zvezi s tem.

Kot je pred mnogimi leti rekel Henry Ford:

 

Če misliš, da lahko, ali če misliš, da ne moreš, imaš prav.“

 

Imate komentar, idejo? Morda vprašanje?

Veselim se njihovega prebiranja in povezave z vami.

Če pri tem potrebujete podporo in vodstvo ter ste odločeni, da boste nekaj spremenili, sporočite. Moj trimesečni individualni coaching program je namenjen temu, da obravnava vaše izzive, pokaže vaše možnosti in priložnosti ter vas podpre, da postanete najbolj vplivna oseba v vašem življenju – za vaše življenje. Prijavite se lahko tu.

Če bi raje napredovali bolj počasi, vabljeni v mojo brezplačno Facebook skupino HSP Power (v angleščini). Pridružite se lahko tule.

Za tiste, ki vam je zaenkrat dovolj prejemanje mojih novičk, pa bo uporabna ta povezava.

 

Popolnost. Pričakovanja. Življenje.

Kako se vidite v prihodnosti, nekje naprej na svoji poti osebne rasti? Morda takrat, ko sprejmete vse, kar ste, in tudi tisto, kar niste? Ali na neki točki, ki je relevantna za vašo situacijo?

Kako si zamišljate, da je vodenje samega sebe dejansko videti v življenju?

Nekaj časa nazaj bi se moj odgovor glasil: Popolno. (Da, vem.)
Predstavljala sem si (moja iluzija je bila), da bom vedela, kaj potrebujem storiti, kako delovati, in da bom to tudi storila – popolno, seveda. Vsakič.
Prihodnost je vedno imela neomejen potencial, da bi bila popolna, a ko je prišlo do tega, da je postala sedanjost, razkrivanje (tega, kar naj bi bilo darilo) nikoli ni prineslo tega, kar sem mislila, da bo. Realnost nosi to ime z razlogom.

Visoka senzitivnost s seboj prinaša precej darov (o tem bi se dalo razpravljati, vem) in eden od njih so močnejše čustvene reakcije v primerjavi z večino ljudi. Primer, kako to izgleda v praksi, je, da smo bolj vznemirjeni in zaradi te vznemirjenosti zvečer težko zaspimo. Se vam zdi znano?

Včeraj sem bila aktivno in kreativno razpoložena. Zvečer sem delala na računalniku in hitro je postalo pozno. Vedela sem, da bo treba zjutraj zelo zgodaj vstati, a sem v pretoku kreativnosti najprej na to pozabila, ko pa sem se spomnila, je bilo težko zaključiti z ustvarjanjem. Ko sem se končno ulegla v posteljo, je bilo pozno, a še vedno ne prepozno. In nato me je prešinilo. Utegne biti še precej bolj pozno, kot je sedaj …

Kljub premetavanju in obračanju v postelji več noči, kot bi si želela, ne obupam nad sabo. Ne več. Namesto tega sprejmem situacijo, kakršna je. Priznam, včasih je za to potrebno nekaj več truda.

Precej časa nazaj mi je mentorica rekla, da lahko zase poskrbim tudi “za nazaj”. Včasih dobra skrb zase v posameznem trenutku ni možna in takrat naredimo, kar lahko, ter ostalo nadoknadimo kasneje. Temu nasvetu precej vestno sledim in svoje lekcije uporabim tako, da se potrudim preprečiti bodoče zdrse v podobnih situacijah. Če mi to ne uspe, pa se soočim s posledicami in poskusim popraviti narejeno škodo najbolje, kot lahko.

Kar nekaj časa je trajalo, da sem spustila svoje iluzije in nehala pričakovati popoln način. Nič več tudi ne zavračam svoje realnosti in sebe, ko naredim kaj, za kar si želim, da ne bi. Prevzamem odgovornost in naredim, kar je potrebno, da ublažim posledice – v povezavi z visoko senzitivnostjo in na ostalih področjih svojega življenja. Bolje, kot se poznam, bolje mi gre.

Po mojem mnenju je življenje prav to.

Nenehna rast (seveda, če si to izbereš). Ne gre za to, da si popoln in nikoli ne zamočiš. Ampak gre za to, da si pristen, resničen, in da se soočiš z zmešnjavo, ki si jo povzročil.

Mislim, da sem to končno le dojela!

Da povežem to še s fotografijo, ki jo je zadnjič posnela Anja.

Ne gre za to, da se nikoli ne zmočiš. Ali da ne zabredeš v situacijo, kjer se je za prehod naprej potrebno zmočiti.

Gre za to, da najdeš varianto, kako biti moker na najboljši možen način.

Fotografija: Anja Benedik

Imate v zvezi s tem kakšne misli, ki bi jih podelili? Morda svoje odgovore?

Radovedno čakam, da jih preberem.

Kot komentar tukaj.
Ali pa me pocukate za rokav drugje.

 

Tvoje ali tuje?

Še vedno imam močan spomin na dogodek izpred veliko let (iz srednje šole), a nikoli nisem mogla zares dojeti, kaj se je zgodilo.

Sošolkin brat je izgubil življenje v prometni nesreči in cel razred je šel izreči sožalje. V nekem trenutku sem začela nekontrolirano jokati. Nisem imela pojma, kaj se je zgodilo, zakaj tako močno jočem, zakaj takrat. Ljudje okrog mene so me gledali, obsojajoče. Kasneje sem jih celo slišala – kako je bilo moje vedenje neprimerno.

Dandanašnji?

Še vedno jočem, seveda. Zelo pogosto se zgodi, da začnem jokati ali dobim solzne oči, brada se mi začne tresti in moje ustnice se spremenijo v napol grimaso. A dandanes imam možnost odločitve.

Visoko senzitivni posamezniki smo bolj dovzetni za to, da vsrkamo energijo, čustva, razpoloženje ali celo misli drugih ljudi. Sprejmemo jih za svoje, jih izrazimo. In čeprav je več možnih razlogov, zakaj sem takrat tako jokala, sem precej sigurna, da so bile vzrok moje šibke (neobstoječe?) meje. Zaradi česar sem izrazila žalost, ki sem jo sprejela vase. Žalost, ki ni bila (vsa) moja, ampak od drugih.

Dejstvo je, da za to lahko krivimo visoko senzitivnost. Za vse. A dejansko to ni resnica. Ni celotna resnica.

Da, bolj smo dovzetni.
IN.
So načini, kako se s tem soočiti in nekaj ukreniti.

Kako je z mano sedaj? Poznam se. Vem, kaj se dogaja. Vem, kaj storiti. In tako včasih jočem. Drugič ne. Ne, kadar čustva niso moja. Ne dovolim, da me preplavijo ali prevzamejo kontrolo nad mano. Postavim meje. Naredim kaj drugega.

Kako pa je z vami?
Kakšne vrste gostitelj(ica) ste?

Ni tako enostavno razločiti, če je nekaj tvoje ali ne. Tako tvoje lahko “izgleda”.

Vzemimo to veščo, na primer. Tako lepa je, izgleda kot metulj. Le da to ni.

Da razločiš, moraš biti pozoren.

Če ne želite biti gostitelj tistega, kar pripada drugim, in bi potrebovali podporo, vas vabim, da mi to sporočite.

Povezava za individualno delo z mano: https://forms.gle/z5cT3Roqxq8xeeEW9.

Povezava za včlanitev v mojo Facebook skupino HSP Power (v angleščini): https://www.facebook.com/groups/HSPOwningPower/.

 

 

Zgodba.

Bila sta dva mlada brata, Beni in Jaka. Ponudili so jima dve jabolki; eno je bilo večje, izgledalo je lepše in bolj sočno. Beni je okleval in pokazal Jaku, da lahko izbere; Jaka ni okleval in je izbral večje jabolko. Beni je bil ogorčen in užaljen zaradi bratovega obnašanja: “Zakaj si izbral večje jabolko?” Jaka je odgovoril: “Saj si želel, da izberem prvi. Katerega pa bi ti izbral?” Beni je bil še vedno razburjen: “Izbral bi manjšega …”
“To sem predvideval in izbral večjega, zato mi ni jasno. Zakaj si razburjen?” je bil Jaka zbegan.

Trenutek iskrenosti do sebe.
Kakšna se vam zdi Jakova poteza?
Katera bi bila vaša izbira?
Bi si jo upali tudi dejansko narediti?

Velikokrat se znajdemo v podobnih situacijah in kaj naredimo? Odrečemo se svoji možnosti izbire.

S tem se izognemo odgovornosti za svojo odločitev. Kajti lahko bi nas imeli za pohlepne, neobzirne, arogantne … in drugi ne bi bili zadovoljni z nami, lahko bi nas obsojali in morda nas celo ne bi več marali.

Prevečkrat je naša izbira ugajati drugim, izogibati se sodbam, soočenjem. To, česar se morda ne zavedamo, je, da s tem zavračamo sebe. Sebi sporočamo, da si nismo pomembni. IN. Drugim sporočamo, da mi nismo pomembni. Kajti s svojim obnašanjem do sebe učimo druge, kako želimo, da se z nami ravna. In potem smo užaljeni, prizadeti, čutimo zamero, ko izbirajo po svoje.

Pokazati samemu sebi, da si pomemben, ni udobno. A je nujno potrebno za zdravo in izpolnjeno življenje. Kajti življenje se začne širiti, ko začneš delati neudobne izbire.

Niste zadovoljni s svojim življenjem?
Morda lahko začnete razmišljati o drugačnih izbirah.

Če pri tem potrebujete podporo in vodstvo ter ste odločeni, da boste nekaj spremenili, sporočite. Moj trimesečni individualni coaching program je namenjen temu, da obravnava vaše izzive, pokaže vaše možnosti in priložnosti ter vas podpre, da postanete najbolj vplivna oseba v vašem življenju – za vaše življenje. Prijavite se lahko tu.

Če bi raje napredovali bolj počasi, vabljeni v mojo brezplačno Facebook skupino HSP Power (v angleščini). Pridružite se lahko tule.

Za tiste, ki vam je zaenkrat dovolj prejemanje mojih novičk, pa bo uporabna ta povezava.

Izbira je, kot vedno, vaša.

Kaj izbirate?

Fotografija: Anja Benedik

 

Pogovor o visoki senzitivnosti

 

V nadaljevanju si lahko preberete prevod prepisa pogovora, ki ga lahko najdete na mojem Youtube kanalu (tule). 

V videu, posnetem pred nekaj meseci, s prijateljico in coachinjo Margy Evans govoriva o visoki senzitivnosti in njenih karakteristikah, dotakneva pa se tudi sprememb in razmerij.

Margy:

Pozdravljeni, sem Margy Evans, življenjska coachinja, ki sodeluje s posamezniki po celem svetu, in danes je z mano draga prijateljica, ki bo z nami delila nekaj o svojem delu z visoko senzitivnimi osebami. Kaj, če kar začneš in se predstaviš, ter poveš malo o tem, kar počneš?

Manca:

V redu. Zdravo, pozdravljeni. Živjo, Margy. Moje ime je Manca Klinar, živim v Sloveniji in kot je Margy omenila, sodelujem z visoko senzitivnimi osebami. Sem življenjska coachinja, življenjska coachinja za visoko senzitivne dame, ki osebo obravnava celostno (Whole Person life coach).

O visoki senzitivnosti tudi ozaveščam, kadarkoli se mi ponudi priložnost – to bi bil najbolj točen opis. Poleg tega kanaliziram sporočila višje zavesti, sem radovedna oseba in se rada učim, pridobivam nova znanja ter vse to povezujem in si ustvarjam celovit pogled z različnih perspektiv.

Margy:

Čudovito. Povej mi več o visoko senzitivnih osebah. Kaj to pomeni?

Manca:

Odlična tema. Haha.

Torej, visoka senzitivnost je normalna lastnost temperamenta. To ni motnja in z osebo, ki je visoko senzitivna, ni nič narobe. To je prirojena lastnost. Glede na raziskave – raziskave so se začele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja – je približno 20% ljudi rojenih s to lastnostjo, našli pa so jo tudi pri več kot 100 vrstah živali. Domnevajo, da gre za preživetveno strategijo, saj je glavna taktika, če tako rečem, ustaviti se, opazovati in nato delovati. Torej, če je dovolj populacije dovolj pazljive, bo vrsta preživela.

Margy:

Hmm. Povej mi več o teh značilnostih, ker je to način, kako se posameznik odziva, torej, kakšne značilnosti ali karakteristike ima nekdo, ki je visoko senzitiven?

Manca:

Da, to je pomembno – hvala –, ker visoka senzitivnost ni zgolj občutljivost. Vsi smo do neke mere občutljivi, a da je nekdo visoko senzitiven, mora na nek način oziroma do določene mere izkazovati štiri glavne karakteristike.

(3:14)

Torej, recimo, da visoka senzitivnost pomeni fino uglašen živčni sistem. Osnova tega je prva karakteristika in ta je globoko procesiranje. Možgani so zvezani tako, da je vse, kar pride vanje – torej, vsi dražljaji, vse informacije – obdelano globoko, bolj globoko in bolj temeljito kot v možganih ljudi, ki niso visoko senzitivni. To se kaže … morda je to najbolj očitno oziroma vidno pri otrocih: oseba, ki pride v novo situacijo, prostor, bo stala v ozadju, opazovala in nato (to je notranji proces), ko bo ocenila, da je situacija varna, bo šla naprej oziroma napredovala. Visoko senzitivni otroci so pogosto obravnavani, kot da se ne znajo igrati ali kot plašni ali celo dolgočasni, a to je ta strategija.

Drugi načini, na katere se to kaže, so: visoko senzitivni več premišljujejo in dlje časa premlevajo stvari – kar ima svoje prednosti in slabosti. In začnimo s slabostmi. Te so: veliko razglabljamo – sama sem visoko senzitivna, zato uporabljam prvo osebo množine – in lahko stvari, ki so se zgodile v preteklosti, premlevamo dlje, kot bi bilo potrebno ali bolj kot ljudje, ki niso visoko senzitivni. Morda nas celo preveč obseda, kaj se utegne zgoditi v prihodnosti, ker smo zelo previdni; vsaka sprememba, vse neznano pomeni nove dražljaje, nove informacije, ki morajo biti natančno obdelane. To je lahko ena stran kovanca.

Druga je živost domišljije, bogat notranji svet, podoba knjižnega molja, kreativnost … Recimo, da zaradi svoje nagnjenosti k večjemu premišljevanju in preudarjanju potrebujemo več časa za sprejemanje odločitev, ker hkrati potrebujemo tudi več informacij, ki morajo biti natančno obdelane, kar zahteva več časa in včasih lahko zaradi tega delujemo neodločni, čeprav to ni nujno res.

Margy: (6:42)

Zanimivo, ena od stvari, ki si jih omenila, je sprememba. In ena stvar, na katero lahko računamo, je stalna sprememba v našem svetu in okolju. Torej, kot visoko senzitivna oseba, ki se sooča z veliko spremembo v svojem življenju, kaj bi tak posameznik potreboval, da bi se bil zmožen prebiti skozi to?

Manca:

Najprej, najbolj pomembno se mi zdi zavedanje, da je to „stvar“, da je to večji izziv za osebo, kot bi lahko bil. Morda lahko začnem s sledečim. Če je nekaj novega, če gre za spremembo, ki vključuje nove stvari, ki jih oseba še ni izkusila, to pomeni, da je potrebno več časa in da je bolj, hm, bom rekla nevarno, ali da se oseba tega bolj boji. Vendar, če gre za situacijo, ki vključuje kaj, kar je podobno nečemu, kar se je že zgodilo, bo visoko senzitivna oseba uporabila podatke iz „analize“, opravljene takrat, ko se je stvar zgodila prvič, in bo zato zmožna reagirati hitreje.

Po mojem mnenju je zavedanje lastnosti in poznavanje sebe tu prvi in najpomembnejši korak – biti informiran o lastnosti in o tem, kaj vključuje, da nisi tako prestrašen, kot bi bil sicer. In pomaga tudi, da se zavedaš, da je sprememba ena od stvari, ki je ne moremo spremeniti 🙂

Margy:

Torej, posameznik, če gre za nekoga, ki je izkusil nekaj podobnega temu, kar se dogaja, lahko črpa iz teh preteklih izkušenj in občutkov, da se premakne naprej. Če veš, da je tvoj partner ali otrok ali prijatelj visoko senzitiven, in vidiš, da ima težave, da je v krču, je to le to, da potrebuje več informacij, sem pravilno razumela? Glede na to, da nimajo življenjske izkušnje o tem, da bi si pridobili informacije, sedli in jih obdelali, da bi se lahko pomaknili dalje, je to tako?

Manca: (9:47)

Da, tako je in mislim, da najbolj pomembno, če imate partnerja ali otroka, ki je visoko senzitiven – ali pa starša. Za vas kot osebo, ki jim je blizu ali ki je z njimi, je pomembno, da se zavedate, kaj pomeni biti visoko senzitiven, kaj vse to vključuje, kako se kaže in kaj oseba potrebuje. Kajti zadnja stvar, ki jo oseba, ki jo je strah spremembe, ki je zaskrbljena in nervozna, potrebuje, je nekdo, ki pritiska nanjo ali ji govori: „Ne skrbi“, „Zakaj si tako obseden(a) s tem?“ ali „Pomiri se, pomiri se!“. To ne bo pomagalo nikomur. Zato morda najprej – po tem, ko veste, kaj lastnost pomeni – velja ponuditi varno okolje, razumevajoče okolje, prisotnost in podporo ob soočanju s situacijo.

Včasih bo lahko dovolj le vaša tiha prisotnost. Ali vprašanje, kaj oseba potrebuje, brez ponujanja morebitnih predlogov ali rešitev, kajti zanje morda ne bodo delovale. Sem kar prepričana, da ne bi delovale, kajti za nekoga, ki ni visoko senzitiven, je precej težko razumeti visoko senzitivno osebo; in včasih celo visoko senzitivne osebe ne razumejo same sebe.

(govorjenje obeh)

Margy:

Obe sva šli naenkrat. Oprosti. Izvoli, prosim, dokončaj.

Manca:

V redu, želela sem dodati možnost, da, če nekdo ne ve, kaj narediti v taki situaciji, lahko ponudi svojo prisotnost, podporo in sočutje ter vpraša, kaj oseba potrebuje. In če ta tega ne ve, le bodite tam. Zdi se mi, da je to najboljša rešitev.

Margy: (12:16)

Mislim, da sva obe začeli govoriti naenkrat, ker sva imeli isto misel. Prej si govorila o tem, kako so posamezniki radovedni in kreativni. Ena od stvari, o katerih sem razmišljala, medtem, ko si govorila, je, da če posameznik potrebuje prostor in čas … je postavljati vprašanja, biti radoveden o tem, kaj se v tem trenutku dogaja z njimi, kot pomoč pri iskanju odgovorov ali pridobivanju informacij, glede na to, da so radovedni in da potrebujejo več informacij.

Manca:

Da.

Na tem mestu dodajam sledeče:

Včasih bo najboljša rešitev za visoko senzitivno osebo, ki se sooča s spremembo, ne spraševati – če je oseba že precej pod stresom, bodo verjetno dodatna vprašanja zadevo le še poslabšala. Velja najprej preveriti, kaj želi. In včasih bo lahko prispevek osebe, ki ni visoko senzitivna, v pomoč.

Margy:

Čudovito. Hm, torej, ko sodeluješ s posamezniki, kaj so nekatere od stvari, ki jih uporabljaš pri tem, da pomagaš posameznikom spoznati več o njih samih in njihovih karakteristikah, kako navigirati in hoditi skozi življenje, saj veš, njihovo lastno popotovanje.

Manca:

Še eno super vprašanje. Ko sodelujem z visoko senzitivnimi posamezniki, je moja prioriteta na začetku podati informacije, ki jim omogočajo spoznati, kakšni so. V fizičnem smislu, kot visoko senzitivni. Kajti, čeprav je ta lastnost le ena od lastnosti, je hkrati tudi lastnost, ki deluje kot leča, skozi katero visoko senzitiven posameznik doživlja vse. Vsaka odločitev, vsaka izkušnja je izkušnja skozi lečo te lastnosti. In to pomeni tudi, da otroštvo na visoko senzitivno osebo močneje vpliva … kot da bi bil odmev močnejši. Dobre stvari pustijo še boljši odtis na osebi in slabe stvari še slabšega. To zelo močno vpliva na celotno življenje visoko senzitivne osebe.

Ob delu s posamezniki najprej pregledamo njihovo življenje, kot je v danem trenutku, kar obema ponudi vpogled v trenutno stanje; ob tem se ponavadi dotakneva tudi preteklosti ali določenih stvari, kjer ponudim povezavo z visoko senzitivnostjo: razložim, če bi bilo to lahko povezano z visoko senzitivnostjo in kako, kakšen vpliv ima. Velikokrat precej „poučujem“ – v smislu povezave lastnosti z njihovimi izkušnjami. Ponudim informacije in nato lahko to povežejo z vsem, o čemer je bilo govora.

(15:56)

Ob tem bi rada omenila še ostale tri karakteristike, da ne pozabim. Vse štiri se medsebojno povezujejo, vplivajo druga na drugo in so razlog, da je življenje visoko senzitivne osebe takšno, kakršno je; kajti visoko senzitivna oseba potrebuje prilagoditi svoje življenje na določen način, da lahko spoštuje to svojo lastnost.

Torej, prva karakteristika je globina procesiranja, globlja obdelava zaznav.

Druga je občutljivost za komaj zaznavno. Opazimo, kar večina spregleda, rahle spremembe, kot na primer premike v stranskem pogledu ali majhne razlike, opazimo napake, zmote … ni vedno prijetna lastnost, kajti ne moremo si pomagati, da ne bi opazili. Pri tej karakteristiki ne gre za boljši vid, sluh, vonj ali okus, temveč je izvor v možganih. Jaz, na primer, na daleč ne vidim zelo dobro, zelo dobro pa lahko opazim spremembe in premike.

Torej, opazimo oziroma nas zmoti manj intenziven vonj, ne tako močne luči kot bi večino ljudi, a za nas je preveč intenzivno, kajti naš prag je nižji: zaznamo pri nižji intenzivnosti, zato je tudi naš maksimum nižji. Isto velja za tkanine, grobe tkanine, na primer volno – vse nas začne motiti prej v primerjavi z ljudmi, ki niso visoko senzitivni. Tudi bolečina, alkohol, vsi stimulansi, kava, vse nas bolj „zadane“. To je torej druga karakteristika. Velikokrat kar malo zaidem, ko govorim o tem.

Tretja karakteristika ima dve plati, močnejše čustvene reakcije in močnejšo empatijo. Tudi tu je izvor v možganih. Močnejše čustvene reakcije so povezane z globokim procesiranjem, ker, če nekaj potrebuje biti obdelano bolj natančno, to pomeni, da mora biti bolj pomembno. Zato so potrebna čustva. In z več čustvi pridejo močnejše čustvene reakcije. Rada rečem, da smo kot to – z roko pokažem nihanje z velikim razponom, strmimi vzponi in padci – reagiramo tako, smo eksplozivni. In to velja tako za takrat, ko smo srečni, kot takrat, ko smo žalostni, torej za oba konca … ali jezo.

In potem je tu še večja empatičnost. Tudi za večjo empatičnost je značilna povezava z možgani, z zrcalnimi nevroni. Odkrili so, da so pri visoko senzitivnih osebah zrcalni nevroni bolj aktivni. Zrcalni nevroni so možganske celice, ki nam omogočajo, da se učimo s posnemanjem. Tako smo se učili, ko smo bili otroci. Torej, ti zrcalni nevroni nam omogočijo, da smo sposobni do neke mere čutiti, kar čutijo drugi, zagotovo pa nekako vedeti, kaj mislijo oziroma kaj se dogaja z njimi. Ta energija prehaja, zaznamo jo, kar ni vedno prijetno.

(20:48)

Na tem mestu sem želela dodati še nekaj. Biti visoko senzitiven ni enako kot biti empat, to mislim, da je potrebno omeniti. Je nekaj drugega, imamo pa visoko senzitivni močnejšo empatijo.

In če upoštevamo vse tri omenjene karakteristike, torej globino procesiranja, globoko obdelavo vsega, občutljivost za komaj zaznavno, torej zaznavanje sto dražljajev namesto le dvajset, močnejšo čustveno reaktivnost in močnejšo empatijo, kar vse skupaj pomeni veliko količino dražljajev, ki vstopa v naš organizem in se bolj natančno, globlje obdeluje, potem se to mora nekje pokazati, kajne?

Telo se utrudi hitreje, če mu ne omogočimo odmora, časa v samoti, časa v tišini, recimo dopusta od dražljajev. Redne dnevne pavze so potrebne. In če temu ni tako, če so dražljaji preveč intenzivni, vsi naenkrat, ali če trajajo predolgo, sistem postane preveč stimuliran (bolj zlahka); če se to ne razreši, postane preveč vzdražen. Če tudi to ni sanirano, sistem postane preplavljen. In ko enkrat pride do tega, traja približno 20 minut, da si opomore; takrat si misliš: „Ne prenesem več.“

Pri meni bi bilo to slišati nekako takole: „Rada bi se samo izklopila in izpuhtela nekam, da tega ne bom več čutila“. Kadar pa sem utrujena, lačna in na primer kdo od mene kaj želi, je „tilt“ (v smislu, da se je nekaj zataknilo in sem začasno neuporabna), ni me tu.

Margy:

Hvala, da si predstavila karakteristike visoke senzitivnosti. Imam občutek, da bi se lahko v vsako od njih zelo poglobili, a vem, da je najin skupni čas danes omejen.

Upam, da bova imeli možnost to ponoviti in se bolj posvetiti vsaki od karakteristik ter omeniti tudi različne pripomočke. Vem namreč, da imaš na zalogi veliko orodij, veliko različnih načinov, kako se lotevati omenjenega, kako pomagati ljudem, pomagati družinam in posameznikom pri soočanju s tem. Zato na tem mestu hvala za tvoj čas danes. Veselim se najinega naslednjega pogovora, kjer bova več povedali o vsaki od karakteristik.

Je kaj, kar bi rada dodala, preden se posloviva?

Manca: (24:11)

Da, morda eno stvar, ki je pomembna. Kot sem že omenila: delati odmore, imeti dovolj tihega časa, časa v samoti. In vzpostaviti boljšo povezavo s telesom, kar omogoči spremljanje stanja telesa, njegovega nivoja energije in stopnje vzdraženosti. Ter biti zmožen ostati v trenutku in telesu oziroma se vračati nazaj, da ne pride do preplavljenosti. To bi bilo to.

Hvala, Margy, za tvoja odlična vprašanja in za tvoj čas.

Margy:

Z veseljem. Hvala ti. Se kmalu spet dobiva. Drži se!

Več o Margy Evans lahko izveste tukaj.

Več o meni, Manci Klinar, lahko izveste tule.

Bi želeli sodelovati z menoj? Vprašalnik je na voljo tu.

Želite nekaj spremeniti, a se vam zdi, da za individualno delo z menoj še ni pravi čas? Pridružite se mi v Facebook skupini HSP Power (v angleščini). Več o njej si lahko preberete tukaj, vhod v skupino pa je tule.

Veste, kateri je najbolj prefinjen in dovršen aparat na Zemlji?

 

Fotografija: Anja Benedik

Če se dotaknete same(ga) sebe, ga boste začutili.

„State of the art“, zasnovano tako, da se lahko samo zdravi, samo obnavlja, glavne funkcije delujejo same od sebe in nam ni potrebno organizirati tega delovanja, razvojne časovnice so programsko vstavljene vanj in še bi lahko naštevala. A saj veste, kaj vse vaše telo zmore.

Telo v sebi skriva kode, ki jih potrebujemo za uspešno navigiranje skozi življenje. Ves čas komunicira z nami in nam daje navodila. Če mu prisluhnemo, če smo odzivni, nas lahko odlično podpira na naši poti.

Velika verjetnost je, da smo se tekom življenja iz različnih razlogov od njega ločili, odklopili. Nehali smo ga poslušati, pozabili smo pomen kod in skozi čas so navodila postajala vedno tišja, nato pa nam jih je telo prenehalo posredovati.

Ko se to zgodi in ko živimo ločeni od signalov telesa, ko je povezava med (raz)umom, kjer se nahajamo večino časa, in telesom prekinjena, se telo velikokrat oglasi šele, ko zares ne more več.

A takrat je že zelo pozno. In v nasprotju s prejšnjim šepetom tokrat poskrbi, da njegovega sporočila ne moremo preslišati. Takrat zarjove. V obliki bolezni.

„Zdrav človek ima tisoč skrbi, bolan samo eno.“

Kako bi bilo, če bi tudi za naše telo (po)skrbeli tako, kot skrbimo za avto, računalnik, telefon …?

Kako bi bilo, če bi bili s svojim telesom v prijateljskem odnosu, če bi njegovim sporočilom prisluhnili in se nanje odzivali ter mu zagotavljali tisto, kar potrebuje?

V takem primeru bi se „nesporazumi“ lahko reševali sproti in potrebe za rjovenje ne bi bilo.

A kako?

Tako, da se najprej za to odločimo.

Nato pričnemo ponovno spoznavati, kako telo komunicira z nami. Večkrat na dan se ustavimo in svojo pozornost usmerimo na telo in njegove občutke.

Postavljamo si vprašanja, smo pozorni, prepoznavamo, če smo lačni, žejni, nas kaj boli, smo utrujeni, kaj čutimo. In ko prepoznamo, kaj telo potrebuje, mu to tudi damo.

Takrat, ko dajemu telesu, dajemo sebi.
Takrat, ko negujemo telo, negujemo sebe.
Takrat, ko sprejemamo svoje telo, sprejemamo sebe.
In takrat, ko imamo radi svoje telo, dajemo ljubezen sebi.

Telo je del nas. Telo je naše vozilo, edino, ki ga imamo v tem življenju.

Ko smo povezani s telesom, smo povezani s seboj, s svojim notranjim kompason.

Čutimo se, čutimo, kdo smo, kaj si želimo, česa si ne želimo. Lažje sprejemamo odločitve in bolj kvalitetno živimo svoje življenje. Bolj zavestno.

Mi izbiramo zase, mi vzamemo moč v svoje roke in kreiramo svoje življenje.

To je proces. Je delo. A je hkrati tudi dejanje ljubezni do sebe.

Kdo, če ne ti?
Najprej ti.
In edino ti lahko to storiš zase.

🙂

Nekaj predlogov, kako se začeti povezovati s telesom (in Zemljo), lahko najdete tukaj.

Ali vaše življenje potrebuje nove definicije?

Fotografi(n)ja: Anja Benedik

Vsako človeško bitje je svet zase, z edinstveno naravo, pojavnostjo in pristopom k življenju. A kot visoko senzitivna oseba življenje in svet po vsej verjetnosti dojemate drugače kot veliko ljudi.

Če ste se rodili z lastnostjo temperamenta, ki se ji reče visoka senzitivnost, imate telo, ki, v primerjavi s telesi večine ljudi (približno 80 %), deluje nekoliko drugače. Kar pomeni, da tisto, kar ustreza večini ljudi, ni nujno najbolj primerno tudi za vas.

Glede na to, da že nekaj časa živite v visoko senzitivnem telesu, ste to najbrž ugotovili že sami. Kakšne so bile posledice te ugotovitve? Kaj ste si mislili o sebi, potem, ko ste spoznali, da verjetno potrebujete drugačen pristop k življenju?

In na kakšen način ste to ugotovili? So vas drugi popravljali, ko ste storili, rekli, čutili nekaj, kar ni bilo običajno? So vam govorili, kakšni ne smete biti, in svetovali, kakšni naj bi bili, kako naj bi čutili, se obnašali?

Ali pa je bilo za uspešno „učenje“ vsega tega dovolj zgolj to, da ste začutili, kaj pričakujejo in česa ne odobravajo?

Ste morda ena/eden izmed tistih srečnic/srečnežev, ki so jo/ga podpirali v njenih/njegovih drugačnih načinih doživljanja sveta in življenja?

Če spadate med te srečnice/srečneže, me zelo veseli. Najbrž imate dober občutek o sebi, se dobro poznate in se sprejemate, svoje življenje pa živite na način, ki spoštuje vas in vaše potrebe.

A če o sebi ne čutite tako ter svojega življenja ne živite na tak način, brez skrbi, ni prepozno.

Če vam ni všeč, kako se vaša zgodba odvija, lahko vsak trenutek začnete pisati njeno drugačno nadaljevanje. In pregledate vse definicije, po katerih živite, ter izberete svoje opredelitve.

KAKO?

Izobraževanje.
Pridobite več informacij o visoki senzitivnosti.

Raziskovanje.
Spoznajte sami sebe bolje. Začnite raziskovati, kako se lastnost kaže pri vas, kako vpliva na vaše življenje in kako je vplivala v preteklosti.
Spoznajte več o sebi. Opazujte. Bodite pozorni. Zavedajte se in zaznavajte, kaj se dogaja z vami in okrog vas.

Sprejemanje.
Pustite za sabo občutek, da je z vami nekaj narobe, ker ste visoko senzitivni. Spoznajte razloge za vaše drugačne potrebe. Prepoznajte in sprejmite darila, ki jih visoka senzitivnost prinaša, in darilo, ki visoka senzitivnost je.

Povezanost.
Ponovno vzpostavite povezavo s svojimi občutki, s telesom, s svojo notranjo modrostjo. Postanite pozorni na svojo intuicijo. Vaša notranja modrost je vaš kompas in hkrati trden temelj, da lahko ste, kdor ste. Tisto, kar resnično ste.

Ponovno opredeljevanje.
Prepoznajte vse, kar ste prevzeli od drugih, vaše definicije o sebi, o življenju. Preglejte svoja prepričanja o sebi in svojih sposobnostih. Oglejte si vaše standarde in vaše želje.
Ali je vse to resnično? Ali vas podpira?
Vse, kar ni resnično in kar vas ne podpira, opredelite na novo. Skozi leče novega razumevanja o sebi, visoki senzitivnosti in svoji prebujajoči avtentičnosti.

Delovanje.
Ko (s)poznate sebe, ko veste, kaj vam v življenju ustreza in kaj za vas deluje ter kaj ne, prilagodite svoje življenje. Uredite si ga tako, da vam bo ustrezalo. In vas podpiralo.

Priznanje, potrditev.
Spoštujte svojo časovnico. Svoj edinstveni način.
Cenite svoj trud. Prepoznajte spremembe in vaš napredek.
Kadar ugotovite, da potrebujete pomoč, prosite zanjo.

IN

Živite.
Zavedajte se, kdo ste.
Spoštujte sebe.
Skrbite zase po svojih merilih.
Še naprej raziskujte in prilagajajte svoje življenje tako, da vam ustreza in vas podpira.

Cvetite.
Zato ste tu.
Najdite udobje v celovitosti vsega, kar ste.
Zavzemite svoj prostor v svetu. Utrdite svoje korenine in razprite krila.
Živite samozavestno kot VI.
Delite svoje darove.

Če v procesu odkrivanja svoje celovitosti kot visoko senzitivna ženska, raziskovanja, kaj vas drži nazaj, in prepoznavanja, kaj vam lahko pomaga pri napredovanju v svojem življenju, potrebujete podporo in vodstvo, se vam z veseljem pridružim na tej poti in vam pomagam.

 

Angeli visoke senzitivnosti o različnosti, skrbi zase in vzpostavljanju notranje trdnosti

 

… lahko se sprostite v svojo mehkobo, lahko si to dovolite. A da si boste zmožni to dovoliti, da boste dovolj močni, si potrebujete najprej sami sebi dajati tisto, kar potrebujete, iskati stvari, ki vas polnijo, iskati stvari, ki vas držijo v telesu, ki vas krepijo, ki v vas zbujajo občutek, gradijo občutek zaupanja vase, zaupanja do sebe, občutek, da ste v redu, da ste enako vredni kot vsi ostali, da ste ravno tako dovolj kot ostali in da, čeprav nekje potrebujete več, drugje potrebujete manj.

Kajti vaše naravno stanje je tudi boljša inteligenca, hitreje dojemate, vaši možgani bolj globoko predelujejo vse te informacije in ko enkrat zadeva ni več nova, je za vas vse hitreje, za vas poteka hitreje. In tako kot imate na določenih področjih težave, na drugih blestite.

A seveda, v tako hitrem življenju, kot je, tako vi, ki se vam zdi to samoumevno, kot drugi, ki tega ne opazijo, te stvari, kjer blestite, vzamejo za „tako pač je, to je okej“, tiste pa, kjer rabite več, kjer pa za njih ni več tako udobno – in tudi za vas ne, ravno iz tega razloga, ker je malo drugače -, tisto, na tisto pa vsi kažejo s prstom. In vi se počutite slabše.

In ravno zaradi te dvojnosti, zaradi tega nepravičnega pogleda, zaradi te … neenakomernega dojemanja, ko se ne zavedate po eni strani, da je tisto, v čemer ste vi zelo dobri, nekaj več kot je povprečje, in da je to druga stran istega kovanca kot nekaj, kjer vas drugi tretirajo kot slabše zato, ker potrebujete več.

(…)

Najmočnejša sila v Vesolju in tudi na Zemlji je ljubezen. Potrudite se najti, si najti to ljubezen v sebi. Potrudite se najti, kdo vi ste, in to ljubezen dati sebi.

Kajti v poplavi vseh različnosti imate pravico biti različni tudi vi, ne glede na to, kako neudobno je to v prvi vrsti za vas, in nato za druge.

Kadar vam bo nekdo očital, ali kadar vam bo ta nekdo v vaši glavi očital, da spet nekaj niste naredili dovolj dobro, da spet nekaj komplicirate, da to ni nič takega, da si domišljate, da preveč burno reagirate, karkoli z vašega spektra … takrat se spomnite na primere, ko je ta človek naredil nekaj, kar je bilo za vas neudobno.

Ali, če je to glas v vaši glavi, poskušajte ugotoviti, čigav glas je to, in ugotoviti, če vam to uspe, ugotoviti, kdaj je ta oseba storila kaj, kar je bilo neudobno za vas.

Vaš glavni izziv, človeštva v tem primeru, je sprejemanje različnosti. In sobivanje v tej različnosti.

Zato lahko morda začnete tudi s tem. Vsakič, ko potrebujete nekaj, kar ni standardno, potrebujete nekaj več časa zase, se spomnite, da vsak človek, ki ga poznate, nekje potrebuje nekaj več. In da imate vsi pravico, da si zadovoljite svoje potrebe.

Seveda to se nam zdi samoumevno, sploh ne omenjamo tega, da se obnašate spoštljivo, dostojanstveno, ne na škodo drugih, ne početi stvari na račun drugih, to pri vas niti ne pride v poštev.

A želeli smo samo omeniti, da, ko govorimo o tem, kako vi potrebujete poskrbeti zase in da imate pravico zadovoljiti svoje potrebe, to poudarjamo bolj zato, ker si vi dostikrat mislite, da si tega ne zaslužite, da si tega ne smete privoščiti.

Ker vam okolica je ali vam še vedno daje občutek, da to, kar vi želite, da to, kar vi potrebujete, je luksuz. Pa ni. To je vaše gorivo, da vi lahko producirate tisto, kar je njim všeč.

Če jim je všeč takrat, ko ste vi dobro, ko jim vi delate tiste stvari, v katerih ste dobri, to se pravi, zgornji del kovanca, potem morajo biti pripravljeni sprejeti tudi tisto, kar vam omogoči, da napajate to silo, ki jim da druge stvari.

Ravno zaradi tega je vaše delo s seboj, vaše vzpostavljanje lastne trdnosti tako velikega pomena.

– Angeli visoke senzitivnosti

(kanalizirala Manca Klinar, 18. januar 2020)

 

Del sporočila o nežnosti si lahko preberete tukaj.