Čému zaupaš?

 

Nedavno sem se preselila in še vedno se učim prepoznavati zvoke, ki jih v tem novem okolju slišim. Neko dopoldne sem slišala tovorni vlak, a sem bila presenečena, ker zvok ni prihajal od tam, od koder naj bi, s severa. Moja zaznava je bila močna in postala sem zbegana, kajti ponavadi precej točno ugotovim, od kod nekaj prihaja – in prepričana sem bila, da ta zvok prihaja z juga. No, očitno ne, sem po kratkem premisleku sklenila, skomignila z rameni in zmedo pripisala značilnosti doline; očitno se je zvok nekako odbil od druge strani doline in prišel naokoli.

Kasneje o tem sicer nisem kaj dosti razmišljala, sem pa zaznala to negotovost: podvomila sem v svojo (močno) zaznavo, ker je dokazi – moje védenje – niso podpirali. Vzorec, ki se je ponavljal (in se še pojavlja) na različnih področjih mojega življenja in glede različnih vrst zaznav ali védenj.

 

Se ti zdi znano?

 

Morda si tudi ti odraščal(a) v okolju, v katerem so bile zaznave večine ljudi drugačne kot tvoje – predvsem zaradi visoke senzitivnosti. Morda so tudi tebe zaznamovala močna mnenja drugih o tem, kaj je zate možno zaznati in začutiti ter kako intenzivno, kaj je očitno le tvoja domišljija, ker tega zagotovo ni možno doživeti ali začutiti – skratka, kaj naj bo zate res in kaj ne. Morda so te ta mnenja in prepričanja zaznamovala do te mere, da svojim zaznavam sploh ne zaupaš.

Meni je opisano prineslo veliko težav pri opredeljevanju in zaupanju resničnosti, ki se mi je dogajala, pri prepoznavanju točnosti tega, kar čutim in dojemam, kar vse je močno spodkopalo moje zaupanje vase.

Pot do ponovne vzpostavitve (mnogih vrst in nivojev) zaupanja na različnih področjih mojega življenja je bila dolga. Bila je pot do vzpostavitve močne povezave s seboj. Še vedno sem na njej. In ta pripetljaj me je elegantno opomnil na vse skupaj.

 

Če se morda sprašuješ, kako je z dolino, odbojem zvoka in vlaki – nekaj dni kasneje je prišlo veliko razodetje.

Zvok tovornega vlaka me je ujel, ko sem stala ob oknu, ki gleda na jug, in mi prinesel nasmeh. Videla sem vlak. In začela sem se glasno smejati, kajti pravzaprav vem, da gre po južni strani doline še ena proga – a sem na to čisto pozabila.

Moja zaznava je bila torej pravilna, le zaupala ji nisem, ker sem mislila, da je moje zavestno védenje bolj točno in zato bolj zaupanja vredno.

 

Ta vzorec nezaupanja v svoje zaznave ni redek in opažam ga ne le pri sebi, temveč tudi pri svojih strankah, prijateljih, ljudeh, ki jih poznam ali srečam. Nedvomno to ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za osebe, ki se rodijo z visoko senzitivnostjo – a za visoko senzitivne osebe je bolj verjetno, da bomo ta vzorec razvile. Za to vidim vsaj dva razloga.

Morda so naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas spregledali priložnost, da bi nam – kljub temu, da sami niso čutili enako ali niso bili zmožni razumeti našega doživljanja – dovolili naše zaznavanje in čutenje ter to potrdili kot nekaj, kar je mogoče izkusiti na tak način.
Zaznavanje visoko senzitivnih posameznikov je namreč drugačno od zaznavanja večine (približno 80 %) ljudi; zaznamo več, vse to bolj podrobno obdelamo, čustvujemo bolj intenzivno in bolj smo dovzetni za prebiranje med vrsticami – tudi tega, kaj drugi mislijo, pričakujejo, želijo, čutijo.

In ravno to drugačno zaznavanje nam je morda omogočilo, da smo zaznali, kaj si naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas mislijo o našem drugačnem zaznavanju, tudi če tega niso izrazili ali nedvoumno pokazali. In zaradi tega podvomili v svoje doživljanje.

 

Kakšna je tvoja izkušnja?

 

Če si negotov(a) ali (občasno) dvomiš vase in v svoje zaznave, imam nekaj zate.

V tistih trenutkih, ko te preplavi dvom in pride na površje misel kot “To ni smiselno”, se ustavi in si zastavi nekaj vprašanj.

* Kaj pa, če je smiselno? Kaj, če je resnično?

* Kaj je tisto, kar potrebujem (vedeti), preden zaupam sebi in svojim zaznavam?

* Kaj se bojim, da se bo zgodilo, če zaupam brez tega?

 

Jaz sem ugotovila, da mi je postavljanje različnih vprašanj in dovoljevanje iskrenih odgovorov nanje zelo pomagalo na poti proti zaupanju vase.

To ni bilo nekaj, kar bi mi uspelo sami. So stvari, ki jih ne moreš videti sam; včasih potrebuješ ogledalo, da vidiš odsev, in včasih reflektor, ki osvetli mrtve kote oziroma tisto, kar je v senci.

Če čutiš, da bi potrebovala eno ali drugo, ti lahko pomagam.

 

 

Visoka senzitivnost malo drugače

 

Visoka senzitivnost je lastnost, s katero se rodi približno vsaka peta oseba. Če vi niste med njimi, obstaja možnost, da poznate nekoga, ki je. Ali, da imate radi nekoga, ki je visoko senzitiven. 

Je običajna (normalna) lastnost temperamenta in čeprav je le ena od lastnosti, je hkrati izjemno pomembna.

Zakaj?

? Ker vpliva na našo celotno izkušnjo življenja.

 

Kako to?

? Različna dovzetnost za izkušnje.

Na podlagi raziskav so ugotovili, da je otrok, rojen z lastnostjo visoke senzitivnosti, ki je imel dobro otroštvo (obstajala je kvaliteta ujemanja pri njegovem odraščanju), kasneje v življenju bolj uspeval v primerjavi z otrokom, ki je odraščal v podobnih okoliščinah, a nima te lastnosti. In da je na visoko senzitivnega otroka, ki je izkusil ne dovolj dobro otroštvo, to vplivalo močneje oziroma mu bolj škodovalo, kot otroku, ki je odraščal v podobnih okoliščinah, a ni visoko senzitiven.

? Fino uglašen aparat (bolj občutljiv živčni sistem) potrebuje bolj skrbno nego.

Dokazi tega so vidni skozi celotno visoko senzitivno življenje. Način, ki deluje za večino, ni zdrav za visoko senzitivne. Ne na dolgi rok.

Potrebujemo (tudi jaz) več spanca, tihega časa in časa v samoti, da predelamo vse informacije in dražljaje, ki jih je naš živčni sistem vsrkal vase oziroma zaznal. Da omogočimo našemu živčnemu sistemu in našim (globoko obdelujočim) možganom odmor od stimulacije.

? Naš prag, pri katerem smo preveč zasičeni ali celo preplavljeni z vsem, se morebiti zdi nižji, a dejansko ni.

Več vsrkamo vase, zaznamo prej (in več), obdelujemo globoko, čutimo močneje. IN ZATO, ko drugi mislijo (mislite?), da se bo naše prilagajanje in pot proti kompromisu šele začela, veste kaj? V tistem trenutku se mi že prilagajamo, dejansko obstaja velika verjetnost, da smo tudi že precej blizu rdeče črtice na merilcu.

? Naši možgani delujejo drugače (globina procesiranja je temeljna značilnost te lastnosti); nekateri centri v možganih in določene možganske celice so bolj aktivne. Naša čustva so močnejša, naša empatija tudi.

Kar nas pripelje nazaj do otroštva (in potrebe po tem, da nas nekdo nauči, kako upravljati s svojimi čustvi) ter naše skrbi zase (tudi za svoje energetske in čustvene meje).

 

Kako vam uspeva skrbeti za vaš fino uglašen aparat, ki ste vi?

Če boste pri skrbi in vzdrževanju – ali pa pri razbiranju navodil – ugotovili, da potrebujete podporo in vodstvo, vam lahko pomagam.

Sporočite mi.

 

Fotografija: Anja Benedik

 

NAVODILA

 

Ljudje smo vrhunski primerki.

Morali bi priti z navodili.

 

(Včeraj, ko sem to prebrala, se mi je izjava zdela tako resnična. Ko bi le imeli navodila.)

 

(Danes je prišlo nadaljevanje. Slišala sem ga, ko sem pospravljala kuhinjo. Začutila sem, da je resnično.)

 

Kaj pa, če … smo prišli z navodili?

 

In smo jih nekam založili?

Ali se naučili oslabiti povezavo do njih?

Ali se navadili, da je ne uporabljamo?

 

Smo fino uglašeni instrumenti.

Mislim, da temu nihče ne bo ugovarjal. Če pogledamo zgolj proces kreacije novega človeškega bitja ali delovanje našega avtonomnega živčnega sistema, na primer.

(To ves čas govorim osebam, rojenim z lastnostjo visoke senzitivnosti. Zanje, za to 20 % manjšino, to, da smo prefinjen aparat, še bolj drži, saj je njihov živčni sistem še malo bolj fino uglašen.)

Ko je govora o instrumentih, je vedno zraven tudi nek priročnik in kompleksnejša kot je stvar, obsežnejša so navodila. Navodila nam ponudijo informacije o tem, kako skrbeti za ta instrument, kako ga uporabljati in kako ravnati z njim, da bo pravilno deloval in učinkovito opravljal svojo funkcijo.

 

Kako bi torej po tem, ko je ustvarila tako mojstrovino, ustvarjalna sila lahko naredila tako začetniško napako, da ne bi ustvarila navodil?! Ali jih pozabila priložiti?

(Nepreciznost je človeška dejavnost, ne božanska.)

 

Kaj se je torej zgodilo?

Kje so navodila?

Kako jih najti?

 

In – kaj naša navodila sploh so?

 

No, navodila ponavadi pridejo skupaj s „stvarjo“, kajne? Tudi, če so nekje na spletu, je ponavadi nekaj priloženo produktu.

(Se vam že kaj dozdeva, kam merim?)

 

Ste kdaj izkusili situacijo, ko ste v telesu nekaj čutili ali ste nekaj kar vedeli – nekako, na nek način, kot neko sporočilo ali navodilo?

Kaj ste s tem sporočilom naredili?

In če niste sledili navodilom, kakšne so bile posledice tega?

 

To je priročnik. To so navodila. Ta „nekako“, to neoprijemljivo védenje, čutenje, videnje …

Zaradi preprostosti ga bom poimenovala notranja modrost.

Pove nam, kaj je prav za nas in kaj ne, pokaže nam, kaj je res in kaj ni, vodi nas do najboljše skrbi zase, usmerja nas proti naši rasti, izkoriščanju svojega potenciala in izpolnitvi.

(Temu lahko rečete intuicija, notranje vodstvo, angel varuh, notranji glas – nerazložljivo, neoprijemljivo, za nekatere „kar nekaj“.)

 

Ko se rodimo, navodilom sledimo do pike.

Kasneje pa se začne zapletati. Učimo se (kako funkcionirati v družini, v družbi) in se s tem hkrati tudi od-učimo, pozabimo (kako dostopati do navodil).

Počasi, postopno lahko ta povezava z navodili oslabi.

 

Kako se ponovno ali bolje povezati?

 

Hm, takole je. Ni enega predpisanega načina. Treba je najti svojega.

(Malo v slogu Kavlja-22: Da bi našel svoje vodstvo, moraš uporabiti svoje vodstvo.)

In MI SAMI moramo najti ta način. Le mi ga LAHKO.

 

Na voljo so različni načini, kako začeti. Ali dobiti ideje.

Najprej dovoliti možnost, da to obstaja.

Namen. Delovanje. Raziskovanje. Radovednost. Predanost.

 

Kaj ta pot vključuje?

 

Odklop od drugih virov.

Ljudi, medijev, spleta, kolektivnega vpliva. Alkohola, drog, sladkorja, drugih substanc, ki povzročajo zasvojenost in otopijo tisto, kar se dogaja znotraj nas.

 

Povezavo s svojim telesom, čustvi – to nam bo dalo znake.

Na začetku bodo to lahko večinoma znaki o tem, kaj je napoti čistim sporočilom – kaj je potrebno pozdraviti, pogledati, upoštevati.

(Veliko tistega, zaradi česar je prišlo do slabe povezave, je ujeto v telesu.)

 

Najti neko prakso.

Tako, ki nas prizemlji, postavi v telo in v sedanji trenutek ter nas osredišči.

 

Izvajati to prakso (ali prakse).

Poslušati namige.

Namigom slediti z dejanji, jim zaupati, in hkrati spremljati njihovo natančnost.

 

(Ponovno se učimo jezika, v katerem so napisana naša navodila.)

 

In sedaj, ko sem napisala vse to o procesu izboljševanja povezave … vam povem še nekaj.

Obstajajo tudi krajši načini, kako najti vodstvo za naš naslednji korak.

(A moramo poznati vprašanje, na katerega želimo odgovor.)

Kar pa sem prepričana, da že veste. A morda ne zaupate sporočilu. Ali pa nimate dovolj poguma, da bi mu sledili.

 

Postaviti vprašanje in dovoliti, da odgovor pride v svojem času. Ne iskati odgovora, temveč se zavedati, kaj se dogaja v našem življenju, in biti prisotni. Sporočila lahko pridejo na različne načine – ljudje, pesmi, slike, besede, barve, spomini in tako dalje.

Umakniti se od zunanjega dogajanja, najti način, kako umiriti svoj živčni sistem in utišati zunanji in notranji hrup. In potem začeti opazovati, poslušati. Ko to storimo, bomo slišali, bomo vedeli.

Biti pozorni in prisotni, ko nekaj počnemo, smo mirni – in ne v vrtincu ponavljajočih se misli in nezadovoljstva. Pozorni na misli (besede, slike, pesmi), ki pridejo. Prinašajo nam sporočilo.

 

Kot je bilo z mano, ko sem pospravljala kuhinjo. Kar sem slišala, je prišlo od znotraj.

 

Po vsem prebranem se vam najbrž že svita, v kolikšni meri je vaša povezava oslabljena.

Mogoče od svojih navodil niste čisto odklopljeni.

Morda vam manjka le malo več poguma, da bi sledili njihovim besedam.

 

Ker je neudobno. Strašljivo. Neznano.

(Pradaven program svari: Lahko izgubim odobravanje plemena. Brez tega ne bom preživel(a).)

 

No, v časih, kakršni so sedaj, se človek lahko vpraša:

Ali svojemu plemenu sploh zaupam?

Ali ima odgovore, ki razkrivajo resnico?

 

Kaj pravite, pobrskamo po svojih navodilih in se naučimo, kako sami najti odgovore, resnico?

 

Če pri tem potrebujete vodstvo in pomoč, me pocukajte za rokav.

 

Da, toda …

 

Da, toda …

… vedno mi to naredi, le zakaj bi jaz morala ukreniti kaj glede tega – kot da je moja krivda?!
… vse tako čutim in on to ve; zakaj se ne more obnašati tako, da me ne bo razburil?
… tisto, kar želim povedati, moram povedati tako, da jih ne bo prizadelo.

Kaj, če … to ni edini način? Niti najboljši možen način?

 

Od ljudi okrog sebe pričakujemo, da se bodo lepo obnašali. Da nas ne bodo vznemirjali. Da bodo vljudni. Da ne bodo jezni. Da bodo dobre volje.
In ko niso, trpimo. Vidimo in počutimo se kot žrtve. Vseh. In vsega.

Pričakujemo, da bo pošteno. Želimo, da je tako, kot si predstavljamo in želimo. Imamo pričakovanja. In na ta pričakovanja smo navezani.

 

Kaj, če … obstaja drugačen način? Tak, ki daje več moči?

Da vzamemo svojo usodo v svoje roke.
Da prevzamemo odgovornost.
Da pogledamo, kaj smo mi in kaj ne, kaj je zares naše in kaj ne.
Da spoznamo in postanemo mojster svojih čustev.
Da postavimo meje.
Da upravljamo s seboj in svojim življenjem.
– Da nas ne bo upravljalo vse drugo in vsi drugi.

 

Spustiti pričakovanja, navezanost, odgovornost za druge ljudi in kontrolo nad drugimi.

Vzeti pod drobnogled.
In preobrniti.
V:

Da. In …
… kaj lahko naredim, da se to ne bo več zgodilo?
… kaj lahko storim, da okrepim svoje meje in mu povem, kako čutim?
… govorila bom resnico in jo povedala nežno, a to, kako bodo sprejeli povedano, ni v mojih rokah.

 


Kakšno življenje želite živeti?
.
Kakšno življenje želite voditi? – Si ga? Sploh? Voditi?

 

Meje in standardi

 

Ali želite, da ljudje z vami ravnajo drugače?

(Ali to od njih pričakujete?)

 

Nekaj časa nazaj sem prebrala stavek, ki me je res zadel. Bil je eden tistih trenutkov, ko misliš, da si nekaj dojel, a ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ne v celoti.

 

To.

Ljudje ne razumejo, da gre pri mejah za to, da jih ONI uveljavijo, in ne za to, kaj naj bi drugi ljudje storili oziroma česa ne – velika zmota.

 

Počakaj. Kaj?

(Čeprav sem to vedela, sem še vedno dovoljevala, da je drugi del igral pomembno vlogo v mojem življenju.)

 

Ampak, ali ne obstaja nek moralni kodeks, ki bi moral biti spoštovan v družbi, etični standardi, privzgojeni vsakemu človeškemu bitju?

 

Ali naj ne bi smeli pričakovati določene stopnje ravnanja od oseb, s katerimi komuniciramo, s tistimi, s katerimi smo v razmerjih?

 

Da. Seveda.

IN.

Še nekaj je.

 

Danes se ne bom poglabljala v prvo vprašanje, kajti drugo ima več potenciala za individualno uporabo – in sčasoma tudi za gotovost prvega.

 

Razmerja.

Oblikujejo nas. Lahko nas zlomijo. In (lahko) nas učijo – če smo za to dovzetni.

 

Ali smemo pričakovati, da ljudje, s katerimi stopamo v odnose, s katerimi živimo, ljudje v našem življenju z nami ravnajo spoštljivo?

Seveda.

Če je to naš standard in če ga dejavno spoštujemo tudi mi.

 

Hm – kaj?

 

Morda (mislimo, da) želimo spoštovanje, a dejansko ne naredimo dovolj, da bi ga prejeli.

Naj razložim.

 

Mi (na)učimo druge, kako želimo, da se z nami ravna – s tem, kako sami ravnamo s seboj, in s tem, kako dovolimo drugim, da ravnajo z nami. Tega smo se naučili v otroštvu in če načina od takrat nismo spremenili, imamo še vedno iste standarde.

 

Drugi počnejo isto. Z nami ravnajo tako, kot so se naučili, da se ravna z drugimi. Če svojega načina kasneje ponovno ne preučijo ali če se ne naučijo drugače.

 

A?

 

Če želimo, da ljudje okrog nas z nami ravnajo drugače, moramo nekaj ukreniti v zvezi s tem. In tu se skriva naša moč.

 

Kako jo vzamemo nazaj?

 

Najprej nam mora biti jasno, kakšni so naši standardi – moramo vedeti, kaj želimo in kaj ne, kaj smo pripravljeni tolerirati in česa ne.

 

Nato je potrebno iskreno pogledati, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za to, da so naši standardi spoštovani.

 

Ko smo si na jasnem, kaj nam je pomembno in kako pomembno nam je, je čas za akcijo.

Poučiti druge ljudi, kako želimo, da se z nami ravna. Odstraniti se iz situacije. Ali narediti nekaj drugega, kar bo zagotovilo spoštovanje naših standardov.

 

Meje.

So tisto, kar loči nas od tega, kar nismo mi. Pomagajo nam obdržati v našem polju/življenju tisto, kar si želimo, in tisto, česar ne želimo, zunaj našega polja/življenja. So sredstvo ali kot je rekla moja mentorica „zagotavljajo, da se želja uresniči.“

 

Velikokrat se nam zdi postavljanje meja predrago.

(Ne bom jim več všeč. Jezni bodo. Zavrnjen(a) bom.)

 

A to, česar pri tem ne vidimo, je, da z nepostavljanjem meja pravzaprav že plačujemo ceno, ki je precej višja od tiste, ki se je bojimo – možnosti, da izgubimo druge.

 

Izgubljamo sebe. Spoštovanje do sebe. Ljubezen do sebe. Dostojanstvo.

(Kako všeč smo sami SEBI? Kako intenziven je naš notranji bes? Kolikokrat zavrnemo SEBE?)

 

Da se vrnem k začetnemu vprašanju – in grem še korak dlje.

 

Če želite, da drugi z vami ravnajo drugače,

jim pokažite, kako se to naredi.

Če pričakujete, da to storijo,

se prepričajte, da vedo, kako.

 

In če pri tem potrebujete podporo, mi pošljite sporočilo.

 

Če bi to vedela pred nekaj leti …

 

Morda veste, da niste taki kot večina ljudi, a si mislite, da je z vami nekaj narobe. Preveč občutljivi ste, prešibki morda.
(Okrog sebe ste opazili stvari, zaradi katerih ste sploh prišli na to idejo, in kar naprej slišite besede, ki to idejo podpirajo, ter vidite „dokaze“, kako so drugi boljši.)
In tako se še bolj trudite.
Ste še bolj strogi do sebe.

.
Kaj pa, če ni nič narobe z vami?
.

Kaj, če obstaja razlog, da ste, kakršni ste?
Razlog, ki se mu reče prirojena lastnost. Normalna lastnost temperamenta.

To, da ste visoko senzitivna oseba, zahteva drugačen način življenja, kot ga ima večina ljudi.
Drugačno skrb zase, na primer.
Ampak v prvi vrsti razumeti, da gre za drugačno „zvezanost“ živčnega sistema, in spoznati več o sebi, da se lahko podpirate na pravi način. Vključno z utišanjem (ponotranjenih) glasov, ki vam govorijo, kaj vse bi morali storiti in kako napačni ste.

.
„Že samo ob pogovoru s tabo sem spoznala … Bil je proces. Najprej tolažba, da sem pač tako zgrajena. In da sem zato nagnjena k temu, da tako čutim, ker sem v bistvu … „zvezana“ tako. Ni dobro ali slabo; samo je. In potem potrditev, kar sem vedno čutila – da je skrb zase potrebna in da je potrebno premagati sporočila v moji glavi, ki pravijo, da je potrebno poskrbeti za vse ostale preden poskrbiš zase and potem, ko prideš na vrsto, ni dovolj časa, potem je jutri in potem … Saj veš, da je to neprestan cikel, kajne? In tretje je bilo postavljanje meja zase in za druge, da sem sploh sposobna imeti te vrste pogovore. In … ki jih nikoli nisem imela.“

.
Zavedati se, da ste visoko senzitivna oseba, je pomembno.

Vedeti, kaj to pomeni za vas in kako se kaže v vašem življenju, je še bolj pomembno.
.

Če bi to vedela nekaj let preden sem dobila sina, bi bilo precej bolje. Precej bolje. Jaz bi bila precej bolje. (…) In mislim, da bi tudi v nosečnosti bolj uživala.“

.
Pripravljeni, da se podate na pot do tega, da postanete svoj najboljši zaveznik?
.

Za začetek lahko uporabite moji brezplačni e-knjigi,

se pridružite Facebook skupini HSP Power (v angleščini),

lahko pa si že takoj privoščite individualno podporo.

.
Izbira, da naredite nekaj, je – kot vedno – vaša.

(Kot je bila Andreina v njenih rokah.)

Ali riba ve, kaj je to voda?

 

Živiš svoje življenje.

(Nisi resnično srečna. Imaš občutek, da nekaj manjka.)

Tvoji dnevi so čisto navadni; običajno nič ni narobe. Tako vsaj misliš.

Ker oni tako pravijo.

Veš, da nisi zares taka kot oni. In tudi oni to vedo.

Veš, da potrebuješ drugačen način, da so ti stvari všeč drugače.

Kot …

Tista družinska srečanja. Ne maraš jih.

(„Družina so. Moramo iti tja, vsi pričakujejo, da pridemo.“)

Nenapovedani obiski. Njih vsekakor ne ceniš.

(„Kaj pa je to takega? Zakaj moraš biti tako občutljiva glede tega?“)

Televizor in radijski sprejemnik. Ni potrebno, da sta prižgana. In če že morata biti, naj bosta vsaj manj glasna.

(„Kako lahko tej jakosti rečeš, da je glasna?“)

Spremembe. Potrebuješ več časa.

(„Ne že spet! Zakaj se ne moreš enostavno sprijazniti s tem in iti naprej?“)

Toda.

Tnjihov način je očitno ta, na katerega se živi, kajne? Obkrožena si s tem; tako običajno je – kot zrak, ki ga dihaš.

Dogaja se povsod v tvojem življenju, ves čas, spremlja te skozi celo tvoje življenje – torej oni že vedo, kako je prav. Ne dvomiš v to.

Ravnaš v skladu s tem. In to – je tvoje življenje.

To je tvoja voda.

In medtem ko

ribe po vsej verjetnosti ne vedo, kaj je to voda (ker je to zanje vse, kar obstaja), in ne hrepenijo po drugačnem načinu življenja, ven iz vode,

TI VEŠ.

Ti poznaš svoje želje. In svoje potrebe.

Tvoja hrepenenja so še vedno tu (po vseh teh letih). In tisto, česar si ne želiš, ravno tako.

Ne bodo izginili – nič od tega ne bo.

Če TI glede tega nekaj ne ukreneš.

Ni ti potrebno ubogati.

Svoje življenje lahko živiš drugače.

Samo zato, ker se dogaja povsod, še ne pomeni, da je tako prav.

Če večina nekaj počne na en način, še ne pomeni, da je t(ak)o obvezno.

Pomeni samo, da je to večinski način. Prevladujoč.

Pomeni, da postane voda.

Si res ne želiš videti, kaj obstaja onkraj vode?

(Ampak da bi to videla, boš morala skočiti ven iz vode. V Neznano. Strašljivo. Nelagodno.)

Ali ne bi želela izkusiti življenja, kjer živiš (bolj) na tvoj način?

(A da bi to storila, boš morala tvegati nasprotovanje drugih – vsaj na začetku.)

Družinska srečanja, če ti tako izbereš.

Obiskovalci, ki se najavijo.

Upravljanje s televizijskim in radijskim sprejemnikom.

Čas za soočenje s spremembo – morda celo z njihovo podporo.

Kako se to sliši?

TI IZBIRAŠ – kdaj greš v vodo in kdaj ne.

TVOJE IZKUŠNJE.

Začne se s prvim skokom.

Odločitev.

Moj individualni program, RAZbremenjena, ti bo pomagal najti TVOJO pot na kopno.

 

„ČE SE ZEMLJEVID NE UJEMA S POKRAJINO, JE ZEMLJEVID NAPAČEN.“*

 

Zemljevid naj bi nam pomagal navigirati in se pomikati po zemeljski površini. Da to nalogo lahko opravlja, mora zemljevid ustrezati okolju, ki naj bi ga prikazoval. Precej logično in očitno, kajne?

In ko hodimo ali se vozimo po nižinskem svetu ter skušamo najti pravo pot, v rokah pa držimo zemljevid gorske pokrajine ali obalne regije, bomo kaj kmalu ugotovili, da nekaj ni v redu. Kaj tedaj?

 

No, ko zemljevid ne ustreza površini, na kateri smo, ne krivimo površine, da se ne ujema z zemljevidom, kajne?

Ne začnemo površine prilagajati zemljevidu. Kajne?

Uporabimo drug zemljevid – ali pa gremo na lov za pravim zemljevidom.

 

In medtem ko je bilo veliko zemeljske površine že izmerjene in kartografirane, površina, ki jo imam v mislih, še ni.

Je osebna in individualna; površina so naše potrebe, naše želje in naše izbire.

In zemljevid govori o tem, na kakšen način živimo svoje življenje – kako skrbimo za zadovoljevanje svojih potreb, izpolnjevanje svojih želja in kaj storimo s svojimi izbirami. Zlasti, ko gre za medosebne odnose in za naše zdravje.

 

Zakaj torej mi, visoko senzitivni, krivimo površino za to neujemanje z zemljevidom?

Zakaj se kar naprej trudimo površino prilagoditi, da bi se skladala z zemljevidom?

 

Ker nam nihče ni povedal, da potrebujemo občutno drugačen zemljevid!

 

Biti visoko senzitiven pomeni ne samo to, da ti koristi izdelati svoj lasten zemljevid (kot vsem ostalim), temveč tudi to, da bo tvoj zemljevid izrazito drugačen od zemljevida, ki ga ima 80 % ljudi.

Dejstvo je, da štiri osebe od petih po vsej verjetnosti ne bodo imele pojma, o čem govoriš, ko opisuješ svoje izkušnje in dojemanje – ali svoje izzive in potrebe. In veliko tvojih potreb je v resnici več kot to; so zahteve. Če želiš biti zdrav(a), seveda.

Ali je ob takem odstotku sploh presenečenje, da pogosto uporabljani zemljevidi ne ustrezajo našim posebnim površinam? Kajti čeprav so personalizirani, imajo ti večinsko uporabljeni zemljevidi kljub temu določene podobnosti.

 

Za visoko senzitivnega posameznika to pomeni, da mora ustvariti več kot le svoj osebni zemljevid, edinstven za vsakega posameznika – kajti to ne bo dovolj. Pomeni, da mora zemljevid nasloviti in upoštevati edinstvene posebnosti, ki jih ima površina zaradi visoke senzitivnosti.

 

Ustvarjanje zemljevida je proces.

Da bi lahko živel(a) kvalitetno življenje, moraš ugotoviti, kaj točno to zate predstavlja.

Potrebuješ najti svoj način.

To storiš tako, da spoznaš več o sebi in o tem, kar te podpira. In da spustiš vse ostalo.

 

Za visoko senzitivne je izjemno pomembno, da je njihov zemljevid z njihovo pokrajino zelo natančno uglašen – kar pa v poplavi pogosto nasprotujočih si informacij ni lahka naloga.

 

Potrebna je visoko senzitivna oseba IN nekdo, ki ve, kako se ustvarja zemljevide, da ti pomaga najti in ustvariti tvojega. In takih ljudi ni veliko.

 

Jaz sem ena.

 

* Uvodni citat je napisal Gordon Livingston.

Fotografinja: Anja Benedik

 

 

ME BO KDAJ KDO RAZUMEL?

 

“Vedno se odloči za nekaj, kar mi ni všeč! Zakaj ne more izbrati nekaj, nad čemer bom navdušena?! Ali, da mi bo vsaj v redu!”
Razočarana. Nejevoljna. Prizadeta.
“Če me še sedaj ne pozna, me sploh kdaj bo?
Me čaka življenje, polno nerazumevanja, morda celo brez ljubezni?”

To so bile moje misli v enem mojih razmerij – ne tako redko.
Moje izrečene besede so bile: “To mi ni všeč. Tega nočem.”
Dopolnjene z večinoma jeznim, kujajočim, neprijetnim obnašanjem.
Včasih pa nisem rekla ničesar. Sodelovala sem, v meni pa se je nabirala zamera.

Ko sedaj pomislim na tiste trenutke, nejeverno zmajujem z glavo, v zadregi zaradi mojega obnašanja. IN moje nevednosti.

ON NI NAREDIL NIČ NAROBE! (Vsaj v tistih primerih ne)
Spraševal me je! (Vsaj v tistih primerih)
“Kam bi rada šla?” “Kaj želiš početi?”

Jaz?
“Ti izberi. Meni je vseeno.”

Kako daleč sem bila od tega, da bi opazila, kaj se dogaja. Popolnoma brez zavedanja o sebi. Nisem imela pojma, kaj si želim.
In tako sem izbrala lažjo pot. Ter okrivila njega. (Za vse, kar se je zbudilo.) Konec koncev so to bile njegove ideje, ni res?

Če bi lahko povedala takratni sebi, kaj se je zares dogajalo, kaj bi rekla?

Uporabi njegova vprašanja in začni z raziskovanjem sebe. Uči se.
Izkoristi svoje reakcije in začni kopati. Odkrivaj.
Uporabi svoja spoznanja in začni komunicirati.
IN.
Prevzemi odgovornost zase in za svoje življenje v svoje roke.
Začni dejavno ustvarjati svoje življenje, ne doživljati posledic.

Se vam zgodba zdi znana?

Kolikokrat se vaša pričakovanja uresničijo?
Kako dobro vas osebe v vašem življenju razumejo?
KAKO DOBRO RAZUMETE SAMI SEBE?

Če so vaši odgovori nekje v “mah” območju,
je kar nekaj dela, ki čaka na vas.
Odkrivanje stvari.
Ostranjevanje plasti.

Vas zanima, kako?

Pošljite mi sporočilo za več podrobnosti. Ali se prijavite tukaj.


Fotografija (izvirnik): Anja Benedik

 

Razumevanje sebe kot visoko senzitivne osebe

Fotografija: Anja Benedik

 

Del besedila mojih julijskih novičk.

“Tokrat bi z vami rada podelila po mojem mnenju eno od bistvenih sestavin razumevanja sebe in kreiranja življenja, ki si ga želimo živeti. Veliko govorim o pomembnosti poznavanja sebe, o raziskovanju sebe, o pomembnosti sebe zase … O tem govorim zato, ker je bistveno.

Da bi lahko živeli življenje, ki nas podpira, ki ima potencial, da se razvije v življenje, ki ga želimo živeti, moramo najprej poznati sebe, si biti dovolj pomembni, da se spoznamo, da poskrbimo zase in da delujemo tako, da bomo svoje življenje uredili na podporen način.

Vse, kar doživljamo kot visoko senzitivni posamezniki, morda sploh ni potrebno. Vse, kar in kakor izkušamo, je namreč lahko iz različnih razlogov okrepljeno, povečano. V sporočilu bom naslovila enega od teh razlogov. … Kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da vpijamo čustva in energije drugih, da jemljemo stvari osebno, da težko rečemo ne in da za druge skrbimo do te mere, da pozabimo nase.

Na te situacije pogosto gledamo s stališča žrtve – s položaja „to je visoka senzitivnost in nič ne morem narediti v zvezi s tem“. Včasih smo na to izjemno ponosni: „Poglej, kako dober človek sem, kako se razdajam za druge!“ Ampak – ali je to potrebno? Ali je sploh res, da je vse to visoka senzitivnost in da v zvezi s tem nič ne moremo? Ali želimo, da je tako?

Skozi lasten proces in ob delu z drugimi sem spoznala, da so glavne karakteristike visoke senzitivnosti (v vsej raznolikosti in edinstvenih različicah, ki obstajajo pri vsakem visoko senzitivnem posamezniku) pogosto povečane, okrepljene zaradi naših izkušenj v otroštvu.

Kaj mislim s tem?

V otroštvu imamo dve bistveni potrebi: potrebo po navezanosti (ki nam omogoči preživetje) in potrebo po avtentičnosti (da smo zvesti sebi; dr. Gabor Maté o tem govori tu). Pri nemočnem dojenčku (in otroku), nezmožnem samostojnega preživetja, potreba po navezanosti zmaga. Naredimo vse, kar naš sistem meni, da je potrebno za to, da obdržimo povezanost s starši ali skrbniki – kajti to pomeni preživetje.

In tako razvijemo različne preživetvene mehanizme, odzive, vzorce ipd., ki nam pomagajo vzdrževati to povezanost, ki nas ohranjajo „varne“ in pomagajo preživeti. Potlačimo vse drugo – nazadnje lahko potlačimo tudi to, kdor smo.

V odrasli dobi lahko še vedno delujemo po starih vzorcih, verjamemo iste stvari, imamo iste obrambne mehanizme, preživetvene odzive in strategije. Večinoma to počnemo nezavedno; živimo na avtopilotu, v našem mentalnem prostoru (v umu), neprizemljeni in odklopljeni od tega, kar se dogaja nižje od vratu, kjer biva naša „potlačena preteklost“ – v telesu. Temu lahko rečemo travma, nepozdravljene rane, soodvisnost (codependence), sence ipd.

Dejstvo je, da nam ta ujet preživetveni stres, (na nek način) ujeta preteklost preprečuje živeti življenje na avtentičen način, v sedanjosti. Zaradi tega se pomanjšujemo, iščemo odobravanje in živimo v strahu pred zavrnitvijo. Da, kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da opazimo več – tudi pričakovanja drugih.

Nagnjeni smo k temu, da čutimo več – tudi to, kar čutijo drugi, kakšno je njihovo razpoloženje, kakšna je njihova energija. Zaradi tega se bojimo intenzivnosti – boleča je, zato hočemo ohraniti mir. In če smo se v otroštvu naučili, da je to potrebno za ohranjanje naše varnosti, bomo opazili, čutili še več; to nam je omogočilo preživeti, je uspešna strategija, in ujet preživetveni stres v našem telesu narekuje potrebo, da strategija ostane aktivna.

Če smo rojeni z lastnostjo visoke senzitivnosti, imamo po vsej verjetnosti tudi bolj močne čustvene reakcije v primerjavi z večino ljudi. To lahko hkrati pomeni, da, če naši starši niso bili „čustveno izobraženi“, če niso vedeli, kako upravljati s svojimi čustvi, tudi niso bili zmožni obvladati naših in nas naučiti, kako bi to storili mi sami. In tako se morda tudi kot odrasli bojujemo s tem, kako upravljati s svojimi čustvi, misleč, da gre zgolj za visoko senzitivnost.

Morda tudi nismo zmožni postavljati zdravih mejá in imamo težave s tem, da rečemo ne ali postavimo sebe na prvo mesto, ko gre za zadovoljevanje naših potreb, ki jih imamo kot visoko senzitivni.

Zakaj pišem vse to?

Da osvetlim različne možnosti, razširim obzorje, vas morda navdihnem ali motiviram, zbudim vašo radovednost, da bi izvedeli več. Da bi se (še bolj) zavedali. Kajti brez zavedanja spremembe niso možne.

Če niste zadovoljni s svojim življenjem, LAHKO nekaj storite v zvezi s tem. Le VI lahko nekaj storite.

Kakorkoli, če pristopate s stališča „vse je zaradi visoke senzitivnosti in v zvezi s tem ne morem narediti nič“, potem resnično nič ne morete narediti v zvezi s tem.

Kot je pred mnogimi leti rekel Henry Ford:

 

Če misliš, da lahko, ali če misliš, da ne moreš, imaš prav.“

 

Imate komentar, idejo? Morda vprašanje?

Veselim se njihovega prebiranja in povezave z vami.

Če pri tem potrebujete podporo in vodstvo ter ste odločeni, da boste nekaj spremenili, sporočite. Moj trimesečni individualni coaching program je namenjen temu, da obravnava vaše izzive, pokaže vaše možnosti in priložnosti ter vas podpre, da postanete najbolj vplivna oseba v vašem življenju – za vaše življenje. Prijavite se lahko tu.

Če bi raje napredovali bolj počasi, vabljeni v mojo brezplačno Facebook skupino HSP Power (v angleščini). Pridružite se lahko tule.

Za tiste, ki vam je zaenkrat dovolj prejemanje mojih novičk, pa bo uporabna ta povezava.