Ženske, ki so šle za tistim, kar so si želele – in to uresničile.

 

Kaj se je vzbudilo v tebi, ko si prebrala ta stavek?

Se vidiš kot ena teh žensk? Bi se lahko?

 

(In če si moški – kaj se je zgodilo v tebi ob tem?

Se vidiš kot eden tistih moških? Bi se lahko videl kot moški, ki je šel za tistim, kar si je želel, in to uresničil?)

 

Milijon različic „tistega“ obstaja.

Najbolj očitna je uspeh, drznost, da tvegaš, igraš na polno in uresničiš, kar si si zadal(a).

Najbolj podcenjena in spregledana verzija je verjetno prebiti se skozi vsak dan znova, kljub težavam, s katerimi se morda soočaš. Vem, da se sedaj (in zlasti v tem letu) mnogo žensk sooča s tem, „uresničujejo“ preživetje, svoje, svojih.

Skozi zgodovino je bilo mnogo žensk, ki so uresničile marsikaj – ker so odklonile možnost, da bi se vdale. Za to sem jim izjemno hvaležna.

Verjamem, da je sedaj vrsta na nas, da gremo na naslednji nivo. (Kaj mislim s tem?)

 

Ko gledam na svojo prehojeno pot, poslušam življenjske zgodbe svojih strank in se pogovarjam z ženskami z različnih koncev sveta, spoznavam, kaj je v tem trenutku eno izmed najbolj potrebnih, želenih in hkrati težkih „tistih“ za uresničiti.

Drzniti si biti to, kar si. Brez opravičevanja, brezkompromisno, suvereno. To je naslednji nivo, o katerem govorim.

 

Kaj je skupno ženskam iz naslova?

Vedele so, kaj hočejo. Prevzele so odgovornost za to. In naredile so, kar je bilo potrebno, da se to uresniči.

 

Zveni lahko. In lahko tudi je tako. Težavnostna stopnja je subjektivna stvar. Odvisna je od tega, kaj so tvoji globoki notranji izzivi.

 

V svojem življenju sem velikokrat šla za tistim, kar sem si želela, in to uresničila. Ni bilo lahko in temu sem posvetila mnogo svojega časa, energije, sebe in svojega življenja. Bilo je mentalno in bilo je fizično; delala in naredila sem tisto, kar je bilo potrebno, da uresničim, kar sem si zadala, ne glede na to, kako težko je bilo.

 

Ko se je moje življenje spremenilo in sem začela ponovno graditi svoje notranje temelje, se je velik del mojega „delovati“ spremenilo v „biti“. Veliko odkrivanja me je čakalo, veliko spraševanja – o sebi. In tekom tega procesa sem odkrila, kaj je zame prav zares „težko“.

Ni to, da jaz nekaj delam. Niti, da delam fizično ali psihično naporne ali nevarne stvari. To znam.

Ampak to, da zgolj sem. In to, da sem jaz jaz, to, kar v svojem bistvu sem. Ali zmorem to?

 

Vsakič znova sem se odločila, da zmorem. (In še vedno to izbiram.)

 

Potrebnega je bilo veliko časa, truda, dela in vseh vrst podpore, da sem ugotovila, kdo in kaj ta „jaz“ je, da sem si prilastila nazaj tiste koščke in delčke sebe, ki sem jih skrila globoko vase, in da sem si dovolila biti vse, česar me je bilo strah biti. Nežna. Introvertirana. Senzitivna. Čudna. Na očeh, glasna. In da sem si dovolila vse to vzeti za svoje.

 

Morda se prepoznaš v tem, zlasti, če si (visoko) senzitivna ženska.

 

Tvoja zgodba je lahko precej drugačna od moje, a upam si trditi, da se po vsej verjetnosti mučiš z isto stvarjo – ali pa si to isto stvar želiš.

 

Dovoliti si biti to, kar si, kakršna si; senzitivna, nekako „draga za vzdrževanje“ (v smislu, da je veliko tvojih potreb in želja drugačnih od tistih, ki jih ima večina) in nerazumljena – verjetno vsaj malo tudi z lastne strani.

Živeti življenje kot ta ženska, katera si, in živeti ga na svoj način.

 

To utegne za večino med nami biti precej zahtevno. Biti drugačna od večine zaradi svojih notranjih danosti ni lahko, zlasti, če je to, kar si, obravnavano kot manjvredno, celo nezaželeno. To pokazati in živeti pa je še težje. A močno verjamem v to, da je vredno iti za tem in to uresničiti, kajti v sebi skriva ključ do mnogih zakladov.

 

In če bereš te vrstice, obstaja verjetnost, da si soočena z istim izzivom kot jaz. Če zavračaš možnost, da bi obtičala na mestu, najbrž si 🙂

 

Koliko sebe si bom drznila biti? Koliko več sebe si bom upala pokazati?

 

Jaz sem izziv sprejela in si prizadevam za naslednje.

Biti to, kar sem, ne glede na to, kako čudno, neudobno, moteče, dolgočasno, šibko … to utegne biti.

Lastiti si SEBE.

In podpirati druge senzitivne ženske, da odkrivajo, razumejo in si prilastijo sebe.

Moj trud je usmerjen v to, da tako zelo verjamem vase, da sem si nenehno na voljo in da tako močno stojim v svojem centru, da nič, kar kdorkoli reče ali naredi, ne more povzročiti, da iztirim in preneham biti jaz, govoriti to, kar mislim, in početi to, za kar čutim, da je moje v tem življenju (ali tem delu mojega življenja).

 

Kaj pa si TI želiš uresničiti?

Če je to

živeti svoje življenje na tvoj način, ugotoviti, kaj to je, izvedeti več o tem, kdo si, in razumeti vse to, kar si,

ti pri tem lahko pomagam.

 

Eden od mojih korakov do uresničevanja je ta objava.

Sporoči mi, če si tudi ti pripravljena začeti svoje popotovanje in bi si želela mojo podporo pri tem.

 

Fotografija: Anja Benedik

 

Čému zaupaš?

 

Nedavno sem se preselila in še vedno se učim prepoznavati zvoke, ki jih v tem novem okolju slišim. Neko dopoldne sem slišala tovorni vlak, a sem bila presenečena, ker zvok ni prihajal od tam, od koder naj bi, s severa. Moja zaznava je bila močna in postala sem zbegana, kajti ponavadi precej točno ugotovim, od kod nekaj prihaja – in prepričana sem bila, da ta zvok prihaja z juga. No, očitno ne, sem po kratkem premisleku sklenila, skomignila z rameni in zmedo pripisala značilnosti doline; očitno se je zvok nekako odbil od druge strani doline in prišel naokoli.

Kasneje o tem sicer nisem kaj dosti razmišljala, sem pa zaznala to negotovost: podvomila sem v svojo (močno) zaznavo, ker je dokazi – moje védenje – niso podpirali. Vzorec, ki se je ponavljal (in se še pojavlja) na različnih področjih mojega življenja in glede različnih vrst zaznav ali védenj.

 

Se ti zdi znano?

 

Morda si tudi ti odraščal(a) v okolju, v katerem so bile zaznave večine ljudi drugačne kot tvoje – predvsem zaradi visoke senzitivnosti. Morda so tudi tebe zaznamovala močna mnenja drugih o tem, kaj je zate možno zaznati in začutiti ter kako intenzivno, kaj je očitno le tvoja domišljija, ker tega zagotovo ni možno doživeti ali začutiti – skratka, kaj naj bo zate res in kaj ne. Morda so te ta mnenja in prepričanja zaznamovala do te mere, da svojim zaznavam sploh ne zaupaš.

Meni je opisano prineslo veliko težav pri opredeljevanju in zaupanju resničnosti, ki se mi je dogajala, pri prepoznavanju točnosti tega, kar čutim in dojemam, kar vse je močno spodkopalo moje zaupanje vase.

Pot do ponovne vzpostavitve (mnogih vrst in nivojev) zaupanja na različnih področjih mojega življenja je bila dolga. Bila je pot do vzpostavitve močne povezave s seboj. Še vedno sem na njej. In ta pripetljaj me je elegantno opomnil na vse skupaj.

 

Če se morda sprašuješ, kako je z dolino, odbojem zvoka in vlaki – nekaj dni kasneje je prišlo veliko razodetje.

Zvok tovornega vlaka me je ujel, ko sem stala ob oknu, ki gleda na jug, in mi prinesel nasmeh. Videla sem vlak. In začela sem se glasno smejati, kajti pravzaprav vem, da gre po južni strani doline še ena proga – a sem na to čisto pozabila.

Moja zaznava je bila torej pravilna, le zaupala ji nisem, ker sem mislila, da je moje zavestno védenje bolj točno in zato bolj zaupanja vredno.

 

Ta vzorec nezaupanja v svoje zaznave ni redek in opažam ga ne le pri sebi, temveč tudi pri svojih strankah, prijateljih, ljudeh, ki jih poznam ali srečam. Nedvomno to ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za osebe, ki se rodijo z visoko senzitivnostjo – a za visoko senzitivne osebe je bolj verjetno, da bomo ta vzorec razvile. Za to vidim vsaj dva razloga.

Morda so naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas spregledali priložnost, da bi nam – kljub temu, da sami niso čutili enako ali niso bili zmožni razumeti našega doživljanja – dovolili naše zaznavanje in čutenje ter to potrdili kot nekaj, kar je mogoče izkusiti na tak način.
Zaznavanje visoko senzitivnih posameznikov je namreč drugačno od zaznavanja večine (približno 80 %) ljudi; zaznamo več, vse to bolj podrobno obdelamo, čustvujemo bolj intenzivno in bolj smo dovzetni za prebiranje med vrsticami – tudi tega, kaj drugi mislijo, pričakujejo, želijo, čutijo.

In ravno to drugačno zaznavanje nam je morda omogočilo, da smo zaznali, kaj si naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas mislijo o našem drugačnem zaznavanju, tudi če tega niso izrazili ali nedvoumno pokazali. In zaradi tega podvomili v svoje doživljanje.

 

Kakšna je tvoja izkušnja?

 

Če si negotov(a) ali (občasno) dvomiš vase in v svoje zaznave, imam nekaj zate.

V tistih trenutkih, ko te preplavi dvom in pride na površje misel kot “To ni smiselno”, se ustavi in si zastavi nekaj vprašanj.

* Kaj pa, če je smiselno? Kaj, če je resnično?

* Kaj je tisto, kar potrebujem (vedeti), preden zaupam sebi in svojim zaznavam?

* Kaj se bojim, da se bo zgodilo, če zaupam brez tega?

 

Jaz sem ugotovila, da mi je postavljanje različnih vprašanj in dovoljevanje iskrenih odgovorov nanje zelo pomagalo na poti proti zaupanju vase.

To ni bilo nekaj, kar bi mi uspelo sami. So stvari, ki jih ne moreš videti sam; včasih potrebuješ ogledalo, da vidiš odsev, in včasih reflektor, ki osvetli mrtve kote oziroma tisto, kar je v senci.

Če čutiš, da bi potrebovala eno ali drugo, ti lahko pomagam.

 

 

NAVODILA

 

Ljudje smo vrhunski primerki.

Morali bi priti z navodili.

 

(Včeraj, ko sem to prebrala, se mi je izjava zdela tako resnična. Ko bi le imeli navodila.)

 

(Danes je prišlo nadaljevanje. Slišala sem ga, ko sem pospravljala kuhinjo. Začutila sem, da je resnično.)

 

Kaj pa, če … smo prišli z navodili?

 

In smo jih nekam založili?

Ali se naučili oslabiti povezavo do njih?

Ali se navadili, da je ne uporabljamo?

 

Smo fino uglašeni instrumenti.

Mislim, da temu nihče ne bo ugovarjal. Če pogledamo zgolj proces kreacije novega človeškega bitja ali delovanje našega avtonomnega živčnega sistema, na primer.

(To ves čas govorim osebam, rojenim z lastnostjo visoke senzitivnosti. Zanje, za to 20 % manjšino, to, da smo prefinjen aparat, še bolj drži, saj je njihov živčni sistem še malo bolj fino uglašen.)

Ko je govora o instrumentih, je vedno zraven tudi nek priročnik in kompleksnejša kot je stvar, obsežnejša so navodila. Navodila nam ponudijo informacije o tem, kako skrbeti za ta instrument, kako ga uporabljati in kako ravnati z njim, da bo pravilno deloval in učinkovito opravljal svojo funkcijo.

 

Kako bi torej po tem, ko je ustvarila tako mojstrovino, ustvarjalna sila lahko naredila tako začetniško napako, da ne bi ustvarila navodil?! Ali jih pozabila priložiti?

(Nepreciznost je človeška dejavnost, ne božanska.)

 

Kaj se je torej zgodilo?

Kje so navodila?

Kako jih najti?

 

In – kaj naša navodila sploh so?

 

No, navodila ponavadi pridejo skupaj s „stvarjo“, kajne? Tudi, če so nekje na spletu, je ponavadi nekaj priloženo produktu.

(Se vam že kaj dozdeva, kam merim?)

 

Ste kdaj izkusili situacijo, ko ste v telesu nekaj čutili ali ste nekaj kar vedeli – nekako, na nek način, kot neko sporočilo ali navodilo?

Kaj ste s tem sporočilom naredili?

In če niste sledili navodilom, kakšne so bile posledice tega?

 

To je priročnik. To so navodila. Ta „nekako“, to neoprijemljivo védenje, čutenje, videnje …

Zaradi preprostosti ga bom poimenovala notranja modrost.

Pove nam, kaj je prav za nas in kaj ne, pokaže nam, kaj je res in kaj ni, vodi nas do najboljše skrbi zase, usmerja nas proti naši rasti, izkoriščanju svojega potenciala in izpolnitvi.

(Temu lahko rečete intuicija, notranje vodstvo, angel varuh, notranji glas – nerazložljivo, neoprijemljivo, za nekatere „kar nekaj“.)

 

Ko se rodimo, navodilom sledimo do pike.

Kasneje pa se začne zapletati. Učimo se (kako funkcionirati v družini, v družbi) in se s tem hkrati tudi od-učimo, pozabimo (kako dostopati do navodil).

Počasi, postopno lahko ta povezava z navodili oslabi.

 

Kako se ponovno ali bolje povezati?

 

Hm, takole je. Ni enega predpisanega načina. Treba je najti svojega.

(Malo v slogu Kavlja-22: Da bi našel svoje vodstvo, moraš uporabiti svoje vodstvo.)

In MI SAMI moramo najti ta način. Le mi ga LAHKO.

 

Na voljo so različni načini, kako začeti. Ali dobiti ideje.

Najprej dovoliti možnost, da to obstaja.

Namen. Delovanje. Raziskovanje. Radovednost. Predanost.

 

Kaj ta pot vključuje?

 

Odklop od drugih virov.

Ljudi, medijev, spleta, kolektivnega vpliva. Alkohola, drog, sladkorja, drugih substanc, ki povzročajo zasvojenost in otopijo tisto, kar se dogaja znotraj nas.

 

Povezavo s svojim telesom, čustvi – to nam bo dalo znake.

Na začetku bodo to lahko večinoma znaki o tem, kaj je napoti čistim sporočilom – kaj je potrebno pozdraviti, pogledati, upoštevati.

(Veliko tistega, zaradi česar je prišlo do slabe povezave, je ujeto v telesu.)

 

Najti neko prakso.

Tako, ki nas prizemlji, postavi v telo in v sedanji trenutek ter nas osredišči.

 

Izvajati to prakso (ali prakse).

Poslušati namige.

Namigom slediti z dejanji, jim zaupati, in hkrati spremljati njihovo natančnost.

 

(Ponovno se učimo jezika, v katerem so napisana naša navodila.)

 

In sedaj, ko sem napisala vse to o procesu izboljševanja povezave … vam povem še nekaj.

Obstajajo tudi krajši načini, kako najti vodstvo za naš naslednji korak.

(A moramo poznati vprašanje, na katerega želimo odgovor.)

Kar pa sem prepričana, da že veste. A morda ne zaupate sporočilu. Ali pa nimate dovolj poguma, da bi mu sledili.

 

Postaviti vprašanje in dovoliti, da odgovor pride v svojem času. Ne iskati odgovora, temveč se zavedati, kaj se dogaja v našem življenju, in biti prisotni. Sporočila lahko pridejo na različne načine – ljudje, pesmi, slike, besede, barve, spomini in tako dalje.

Umakniti se od zunanjega dogajanja, najti način, kako umiriti svoj živčni sistem in utišati zunanji in notranji hrup. In potem začeti opazovati, poslušati. Ko to storimo, bomo slišali, bomo vedeli.

Biti pozorni in prisotni, ko nekaj počnemo, smo mirni – in ne v vrtincu ponavljajočih se misli in nezadovoljstva. Pozorni na misli (besede, slike, pesmi), ki pridejo. Prinašajo nam sporočilo.

 

Kot je bilo z mano, ko sem pospravljala kuhinjo. Kar sem slišala, je prišlo od znotraj.

 

Po vsem prebranem se vam najbrž že svita, v kolikšni meri je vaša povezava oslabljena.

Mogoče od svojih navodil niste čisto odklopljeni.

Morda vam manjka le malo več poguma, da bi sledili njihovim besedam.

 

Ker je neudobno. Strašljivo. Neznano.

(Pradaven program svari: Lahko izgubim odobravanje plemena. Brez tega ne bom preživel(a).)

 

No, v časih, kakršni so sedaj, se človek lahko vpraša:

Ali svojemu plemenu sploh zaupam?

Ali ima odgovore, ki razkrivajo resnico?

 

Kaj pravite, pobrskamo po svojih navodilih in se naučimo, kako sami najti odgovore, resnico?

 

Če pri tem potrebujete vodstvo in pomoč, me pocukajte za rokav.