Čému zaupaš?

 

Nedavno sem se preselila in še vedno se učim prepoznavati zvoke, ki jih v tem novem okolju slišim. Neko dopoldne sem slišala tovorni vlak, a sem bila presenečena, ker zvok ni prihajal od tam, od koder naj bi, s severa. Moja zaznava je bila močna in postala sem zbegana, kajti ponavadi precej točno ugotovim, od kod nekaj prihaja – in prepričana sem bila, da ta zvok prihaja z juga. No, očitno ne, sem po kratkem premisleku sklenila, skomignila z rameni in zmedo pripisala značilnosti doline; očitno se je zvok nekako odbil od druge strani doline in prišel naokoli.

Kasneje o tem sicer nisem kaj dosti razmišljala, sem pa zaznala to negotovost: podvomila sem v svojo (močno) zaznavo, ker je dokazi – moje védenje – niso podpirali. Vzorec, ki se je ponavljal (in se še pojavlja) na različnih področjih mojega življenja in glede različnih vrst zaznav ali védenj.

 

Se ti zdi znano?

 

Morda si tudi ti odraščal(a) v okolju, v katerem so bile zaznave večine ljudi drugačne kot tvoje – predvsem zaradi visoke senzitivnosti. Morda so tudi tebe zaznamovala močna mnenja drugih o tem, kaj je zate možno zaznati in začutiti ter kako intenzivno, kaj je očitno le tvoja domišljija, ker tega zagotovo ni možno doživeti ali začutiti – skratka, kaj naj bo zate res in kaj ne. Morda so te ta mnenja in prepričanja zaznamovala do te mere, da svojim zaznavam sploh ne zaupaš.

Meni je opisano prineslo veliko težav pri opredeljevanju in zaupanju resničnosti, ki se mi je dogajala, pri prepoznavanju točnosti tega, kar čutim in dojemam, kar vse je močno spodkopalo moje zaupanje vase.

Pot do ponovne vzpostavitve (mnogih vrst in nivojev) zaupanja na različnih področjih mojega življenja je bila dolga. Bila je pot do vzpostavitve močne povezave s seboj. Še vedno sem na njej. In ta pripetljaj me je elegantno opomnil na vse skupaj.

 

Če se morda sprašuješ, kako je z dolino, odbojem zvoka in vlaki – nekaj dni kasneje je prišlo veliko razodetje.

Zvok tovornega vlaka me je ujel, ko sem stala ob oknu, ki gleda na jug, in mi prinesel nasmeh. Videla sem vlak. In začela sem se glasno smejati, kajti pravzaprav vem, da gre po južni strani doline še ena proga – a sem na to čisto pozabila.

Moja zaznava je bila torej pravilna, le zaupala ji nisem, ker sem mislila, da je moje zavestno védenje bolj točno in zato bolj zaupanja vredno.

 

Ta vzorec nezaupanja v svoje zaznave ni redek in opažam ga ne le pri sebi, temveč tudi pri svojih strankah, prijateljih, ljudeh, ki jih poznam ali srečam. Nedvomno to ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za osebe, ki se rodijo z visoko senzitivnostjo – a za visoko senzitivne osebe je bolj verjetno, da bomo ta vzorec razvile. Za to vidim vsaj dva razloga.

Morda so naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas spregledali priložnost, da bi nam – kljub temu, da sami niso čutili enako ali niso bili zmožni razumeti našega doživljanja – dovolili naše zaznavanje in čutenje ter to potrdili kot nekaj, kar je mogoče izkusiti na tak način.
Zaznavanje visoko senzitivnih posameznikov je namreč drugačno od zaznavanja večine (približno 80 %) ljudi; zaznamo več, vse to bolj podrobno obdelamo, čustvujemo bolj intenzivno in bolj smo dovzetni za prebiranje med vrsticami – tudi tega, kaj drugi mislijo, pričakujejo, želijo, čutijo.

In ravno to drugačno zaznavanje nam je morda omogočilo, da smo zaznali, kaj si naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas mislijo o našem drugačnem zaznavanju, tudi če tega niso izrazili ali nedvoumno pokazali. In zaradi tega podvomili v svoje doživljanje.

 

Kakšna je tvoja izkušnja?

 

Če si negotov(a) ali (občasno) dvomiš vase in v svoje zaznave, imam nekaj zate.

V tistih trenutkih, ko te preplavi dvom in pride na površje misel kot “To ni smiselno”, se ustavi in si zastavi nekaj vprašanj.

* Kaj pa, če je smiselno? Kaj, če je resnično?

* Kaj je tisto, kar potrebujem (vedeti), preden zaupam sebi in svojim zaznavam?

* Kaj se bojim, da se bo zgodilo, če zaupam brez tega?

 

Jaz sem ugotovila, da mi je postavljanje različnih vprašanj in dovoljevanje iskrenih odgovorov nanje zelo pomagalo na poti proti zaupanju vase.

To ni bilo nekaj, kar bi mi uspelo sami. So stvari, ki jih ne moreš videti sam; včasih potrebuješ ogledalo, da vidiš odsev, in včasih reflektor, ki osvetli mrtve kote oziroma tisto, kar je v senci.

Če čutiš, da bi potrebovala eno ali drugo, ti lahko pomagam.

 

 

Sedim in se nežno gugam

Sedim in se nežno gugam.
Gugalnik je star. Nov barvni premaz bi mu dobro del.
Danes se mi zdi manjši. Sedaj, ko sem vsa odrasla in zrela.
Sem?

Razmišljam.
Nekaj se dogaja.
Čutim zibljaje; naprej, nazaj, naprej, nazaj …
Nočem se ustaviti. Tako prijetno je to početi.

Počutim se prestrašeno in vznemirjeno hkrati.
Nekaj se končuje. Nekaj novega se začenja.

Sprememba. Preobrazba.

Nič več ne želim biti tu, kjer sem. Moram se premakniti naprej.
Čas je.

In skoraj si ne želim iti naprej.
Neznano je.
Zastrašujoče.
Neprijetno bo.
Morala bom odvreči, kar mi več ne služi.
Izgubila bom tiste, ki niso zadovoljni s tem, kdor postajam.
S tem, kdo sem. Pod vsemi sloji barve, ki sem jo pridobila skozi življenje.

In tako se zibanje med obema zdi idealna rešitev.
Udobna. Za zdaj.

Hecno, jesen je. Skoraj.
Letni čas, ko se končuje poletje in sledi introspektivna zima. In ko se začne spuščanje, izgubljanje.
Narava ne pozna strahu. Navezanosti.
Spušča. In dovoli rast.
Raste.

Vem, vem.
Moram iti. Vstati z gugalnika in se premakniti.
Moram rasti. Še bolj. Premik naprej, torej.

Sprememba je neobhodna.
Preobrazba je neudobna.
Gibanje je moje zdravilo.

No, potem pa premikanje.
Ne glede na to, kako neprijetno bo, se bom gibala.
Ne bom se ustavila. Ne bom odnehala.

Vem, kje si želim biti.
(Nekdo me čaka tam. Potrpežljiva je – ker ve, da bom prišla.)

Je, kar je.
In dovoljujem, da pride, kar potrebuje priti.
Soočila se bom z vsem.
In vem, kje poiskati podporo, kadar jo potrebujem.

Vi veste?

 

Partnersko razmerje

Spraševala sem (se), kaj bi bilo potrebno storiti za enakovreden, uravnotežen in spoštljiv partnerski odnos, v katerem se bom počutila varno, sprejeto, spoštovano, oboževano, slišano in ljubljeno?

Vprašala sem duhovno vodstvo in med drugim prejela naslednje misli.

“Vzpostavljaj enakomeren, enakovreden odnos do sebe. To je odnos, kako si ti v svetu. Ali si dovolj, ali si dovolj dobra, ali si dovolj vredna, ali si enako vredna kot drugi? In ali so vsi enakovredni med seboj s tvojega pogleda? Poglej, zakaj je nekdo v tvojih očeh višji kot nekdo drug, zakaj je tvoj odnos do nekoga drugačen, kot do nekoga drugega, zakaj si nekje lahko sproščena in nekje ne moreš biti, zakaj se nekje zapiraš in zakaj se nekje izživljaš. Spremljaj brez obsodb. Spremljaj in popravljaj. Spreminjaj tisto, kar ti ni všeč, kar ti ne služi več, kar ne podpira tega, kar si ti želiš.

Ko boš sama sebe oboževala, se čutila varno v sebi in s sabo, vedela, da si enako vredna kot vsi drugi, da si enakopravna, da imaš enake pravice kot vsi drugi, da imaš pravico biti ti, pravico do zadovoljevanja svojih potreb, pravico do tega, da si slišana, pravico do tega, da imaš svoje mnenje, in da ga tudi poveš, pravico, da svoje mnenje oblikuješ, da slišiš tako, kot ti slišiš, kot ti želiš slišati, da vidiš to in interpretiraš tako, kot je to zate resnično, da imaš pravico biti. Da imaš pravico ljubiti, pravico reči ne, pravico biti sama, pravico se odmakniti, biti zadržana, in pravico ne razlagati svojih odločitev.

Ko boš sama s sabo ugotovila, da se slišiš, da prisluhneš sebi, svojim potrebam, svojim bolečinam, svojim željam, svoji ljubezni, si verjameš, ko boš sama zase dovolj, ko se boš spoštovala, ko boš spoštovala sebe in svoje pravice, ko boš spoštovala tudi svoje dolžnosti, ko boš iskrena do sebe in iskrena do drugih, takrat bo tak odnos možen.

Najprej moraš vedeti, kaj nekaj je, da boš znala prepoznati in to živeti, udejanjati in tudi ceniti. Če nečesa ne poznaš, ne prepoznaš, kako boš vedela, da to imaš?”

(Nadangel Kamuel; kanalizirala Manca, 20. 12. 2018)

Moje srečanje s coachingom

 

Nobene težave ni mogoče rešiti z isto zavestjo, ki jo je ustvarila, zato je pomembno, da ne prenehamo spraševati. Zvedavost ima vso pravico, da obstaja. Zdrav razum je namreč skupek predsodkov, ki si jih človek nabere do osemnajstega leta. Včasih je tudi to razlog za tragedijo življenja, ki je v umiranju tega, kar je v človeku, medtem ko živi. Kajti življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati.*

 

 

Pozdravljeni na mojem blogu 🙂

Ime mi je Manca in tukaj želim zapisovati utrinke iz mojega življenja ter jih nadgraditi z uporabnimi informacijami.

Na svoji poti osebne in duhovne rasti se ves čas učim, predvsem o sebi, najbolj pa sem srečna, ker vedno bolj in bolj prihajam do tistega pravega, kar sem. Ko sem ugotovila, da sem visoko senzitivna, sem začutila močno željo, da pomagam širiti vedenje o visoki senzitivnosti v Sloveniji. Želela sem se izobraževati tudi o visoki senzitivnosti pri dr. Elaine Aron in postati certificiran coach je bila edina zame zares dosegljiva rešitev. Hvaležna sem, da je bilo tako, saj me dotedaj coaching sploh ni zanimal, pravzaprav ga niti nisem zares opazila. Ko sem si naredila seznam coaching programov, sem najbolj začutila Whole Person Coaching. Tu bi lahko napisala tudi: In vse ostalo je zgodovina. Izobraževanje in vse v povezavi z njim je zame pomenilo veliko transformacijo, predvsem pa mi je druženje in delo v naši mali študijski skupini omogočilo varen in ljubeč prostor za raziskovanje sebe. Že kmalu po začetku smo začeli tudi s coachingi drug drugega, kar je bilo nenavadno zame, navajeno na način: najprej teorija, nato praksa. Tako zelo sem hvaležna Feroshii, naši čudoviti učiteljici, za ta drugačen pristop, ki me je vrgel iz ustaljenega načina delovanja in mi pomagal naprej, tja, kamor sem si želela. Sem.

Lep čas sem imela težavo, kako razložiti, kaj je coaching. Postavljanje pravih vprašanj v pravem trenutku. In še toliko več. Coaching ni to, da prideš do coacha, poveš, kaj te muči, on ti da rešitev in potem veselo odkorakaš domov. Tudi ni terapija, ker ne koplje po preteklosti in po preteklih čustvenih ranah. Je proces iskanja svojih rešitev v varnem okolju, v spremstvu in pod vodstvom osebe, ki je usposobljena, da te vodi po tej poti, ki je polno prisotna, te aktivno posluša, gleda in čuti, te posluša z radovednostjo in odprtostjo ter je tu zate. Usmerjeno je v ustvarjanje prihodnosti, ki si jo želiš, v odkrivanje in odstranjevanje ovir na tej poti ter črpa (tudi) iz tega, kar se je v preteklosti zate že izkazalo za uspešno. Coach ti tekom tega procesa lahko predstavi možne načine ali svoje dojemanje, a končna rešitev, odločitev je tvoja in tista, ki je najbolj prava zate. In to, s čimer odkorakaš, ni le ta rešitev, je tudi večje zavedanje svoje moči, večja jasnost, drugačno zavedanje sebe … in sčasoma ta način, ki ga izkušaš med coachingom, lahko postane tvoj način delovanja. Če si dovoliš in če si odprt. Če si pripravljen na delo in vztrajen.

Za vse, kar je vredno, se je treba vsaj malo potruditi in nekaj narediti za to. Osebne spremembe, tiste temeljne, globoke, so zahtevne in so proces, ne dogodek. Običajno konkretnih premikov ne zmoremo sami in velikokrat pri zares temeljitih spremembah potrebujemo pomoč, saj sami zaradi vzorcev, v katere smo ujeti, zaradi prevelike povezanosti s situacijo, v kateri smo, zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj ali česa drugega težko najdemo tisto distanco, s katere bi realno pogledali na svoje stanje in videli, kaj se dogaja ter si pomagali. Tudi jaz do rešitev nisem prišla sama; knjiga o visoki senzitivnosti je do mene prišla zato, ker sem prosila za pomoč.

Ko pogledam sebe nekaj časa nazaj, vidim, da sem si želela in iskala nekoga, ki mi bo povedal, kaj je zame. Pričakovala sem instant rešitve, nekoga, ki bo imel čarobno paličico in mi odpihnil stran stare vzorce, omejujoča prepričanja, nekoga, ki mi bo povedal, kaj in zakaj je nekaj takšno, kot je, ter mi to pozdravil (ta želja me včasih še vedno obišče, priznam). A tekom izkušenj s coachingom – ko sem bila jaz coach in ko sem bila stranka na tak ali drugačen način – sem ugotovila, da, ko si izgubljen, je zelo dragoceno, da coach s teboj deli svoje izkušnje ali tisto, kar ve, da bi lahko delovalo, da pa je velikokrat moj premik naprej omogočilo to, da mi je oseba na drugi strani vrnila vprašanje. In sem „morala“ pobrskati po sebi, se potruditi in najti tisto, kar čutim, tisto, kar si želim, tisto, kar mislim, da je najbolj prav zame. V prisotnosti nekoga, ki ti drži prostor, zaupa vate in te tudi energijsko podpira, je to lažje.

Sama sem na svoji poti iskanja čarobne paličice ugotovila, da je moja čarobna paličica pravzaprav v mojem zavedanju, v povezanosti s sabo ter v skrbi zase in za to povezanost, v prisotnosti tukaj in zdaj. Ker, ko sem povezana s sabo, v sedanjosti in spočita, je vse mogoče. Tudi postavljanje pravih vprašanj v pravem trenutku.

Radovedna sem: kje ali kaj pa je vaša čarobna paličica? Jo imate ali še iščete?

* Kolaž malo spremenjenih modrosti velikega genija Alberta Einsteina; citate sem našla tu.