Partnersko razmerje

Spraševala sem (se), kaj bi bilo potrebno storiti za enakovreden, uravnotežen in spoštljiv partnerski odnos, v katerem se bom počutila varno, sprejeto, spoštovano, oboževano, slišano in ljubljeno?

Vprašala sem duhovno vodstvo in med drugim prejela naslednje misli.

“Vzpostavljaj enakomeren, enakovreden odnos do sebe. To je odnos, kako si ti v svetu. Ali si dovolj, ali si dovolj dobra, ali si dovolj vredna, ali si enako vredna kot drugi? In ali so vsi enakovredni med seboj s tvojega pogleda? Poglej, zakaj je nekdo v tvojih očeh višji kot nekdo drug, zakaj je tvoj odnos do nekoga drugačen, kot do nekoga drugega, zakaj si nekje lahko sproščena in nekje ne moreš biti, zakaj se nekje zapiraš in zakaj se nekje izživljaš. Spremljaj brez obsodb. Spremljaj in popravljaj. Spreminjaj tisto, kar ti ni všeč, kar ti ne služi več, kar ne podpira tega, kar si ti želiš.

Ko boš sama sebe oboževala, se čutila varno v sebi in s sabo, vedela, da si enako vredna kot vsi drugi, da si enakopravna, da imaš enake pravice kot vsi drugi, da imaš pravico biti ti, pravico do zadovoljevanja svojih potreb, pravico do tega, da si slišana, pravico do tega, da imaš svoje mnenje, in da ga tudi poveš, pravico, da svoje mnenje oblikuješ, da slišiš tako, kot ti slišiš, kot ti želiš slišati, da vidiš to in interpretiraš tako, kot je to zate resnično, da imaš pravico biti. Da imaš pravico ljubiti, pravico reči ne, pravico biti sama, pravico se odmakniti, biti zadržana, in pravico ne razlagati svojih odločitev.

Ko boš sama s sabo ugotovila, da se slišiš, da prisluhneš sebi, svojim potrebam, svojim bolečinam, svojim željam, svoji ljubezni, si verjameš, ko boš sama zase dovolj, ko se boš spoštovala, ko boš spoštovala sebe in svoje pravice, ko boš spoštovala tudi svoje dolžnosti, ko boš iskrena do sebe in iskrena do drugih, takrat bo tak odnos možen.

Najprej moraš vedeti, kaj nekaj je, da boš znala prepoznati in to živeti, udejanjati in tudi ceniti. Če nečesa ne poznaš, ne prepoznaš, kako boš vedela, da to imaš?”

(Nadangel Kamuel; kanalizirala Manca, 20. 12. 2018)

Moje srečanje s coachingom

 

Nobene težave ni mogoče rešiti z isto zavestjo, ki jo je ustvarila, zato je pomembno, da ne prenehamo spraševati. Zvedavost ima vso pravico, da obstaja. Zdrav razum je namreč skupek predsodkov, ki si jih človek nabere do osemnajstega leta. Včasih je tudi to razlog za tragedijo življenja, ki je v umiranju tega, kar je v človeku, medtem ko živi. Kajti življenje je kot vožnja s kolesom. Da bi ohranil ravnotežje, se moraš premikati.*

 

 

Pozdravljeni na mojem blogu 🙂

Ime mi je Manca in tukaj želim zapisovati utrinke iz mojega življenja ter jih nadgraditi z uporabnimi informacijami.

Na svoji poti osebne in duhovne rasti se ves čas učim, predvsem o sebi, najbolj pa sem srečna, ker vedno bolj in bolj prihajam do tistega pravega, kar sem. Ko sem ugotovila, da sem visoko senzitivna, sem začutila močno željo, da pomagam širiti vedenje o visoki senzitivnosti v Sloveniji. Želela sem se izobraževati tudi o visoki senzitivnosti pri dr. Elaine Aron in postati certificiran coach je bila edina zame zares dosegljiva rešitev. Hvaležna sem, da je bilo tako, saj me dotedaj coaching sploh ni zanimal, pravzaprav ga niti nisem zares opazila. Ko sem si naredila seznam coaching programov, sem najbolj začutila Whole Person Coaching. Tu bi lahko napisala tudi: In vse ostalo je zgodovina. Izobraževanje in vse v povezavi z njim je zame pomenilo veliko transformacijo, predvsem pa mi je druženje in delo v naši mali študijski skupini omogočilo varen in ljubeč prostor za raziskovanje sebe. Že kmalu po začetku smo začeli tudi s coachingi drug drugega, kar je bilo nenavadno zame, navajeno na način: najprej teorija, nato praksa. Tako zelo sem hvaležna Feroshii, naši čudoviti učiteljici, za ta drugačen pristop, ki me je vrgel iz ustaljenega načina delovanja in mi pomagal naprej, tja, kamor sem si želela. Sem.

Lep čas sem imela težavo, kako razložiti, kaj je coaching. Postavljanje pravih vprašanj v pravem trenutku. In še toliko več. Coaching ni to, da prideš do coacha, poveš, kaj te muči, on ti da rešitev in potem veselo odkorakaš domov. Tudi ni terapija, ker ne koplje po preteklosti in po preteklih čustvenih ranah. Je proces iskanja svojih rešitev v varnem okolju, v spremstvu in pod vodstvom osebe, ki je usposobljena, da te vodi po tej poti, ki je polno prisotna, te aktivno posluša, gleda in čuti, te posluša z radovednostjo in odprtostjo ter je tu zate. Usmerjeno je v ustvarjanje prihodnosti, ki si jo želiš, v odkrivanje in odstranjevanje ovir na tej poti ter črpa (tudi) iz tega, kar se je v preteklosti zate že izkazalo za uspešno. Coach ti tekom tega procesa lahko predstavi možne načine ali svoje dojemanje, a končna rešitev, odločitev je tvoja in tista, ki je najbolj prava zate. In to, s čimer odkorakaš, ni le ta rešitev, je tudi večje zavedanje svoje moči, večja jasnost, drugačno zavedanje sebe … in sčasoma ta način, ki ga izkušaš med coachingom, lahko postane tvoj način delovanja. Če si dovoliš in če si odprt. Če si pripravljen na delo in vztrajen.

Za vse, kar je vredno, se je treba vsaj malo potruditi in nekaj narediti za to. Osebne spremembe, tiste temeljne, globoke, so zahtevne in so proces, ne dogodek. Običajno konkretnih premikov ne zmoremo sami in velikokrat pri zares temeljitih spremembah potrebujemo pomoč, saj sami zaradi vzorcev, v katere smo ujeti, zaradi prevelike povezanosti s situacijo, v kateri smo, zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj ali česa drugega težko najdemo tisto distanco, s katere bi realno pogledali na svoje stanje in videli, kaj se dogaja ter si pomagali. Tudi jaz do rešitev nisem prišla sama; knjiga o visoki senzitivnosti je do mene prišla zato, ker sem prosila za pomoč.

Ko pogledam sebe nekaj časa nazaj, vidim, da sem si želela in iskala nekoga, ki mi bo povedal, kaj je zame. Pričakovala sem instant rešitve, nekoga, ki bo imel čarobno paličico in mi odpihnil stran stare vzorce, omejujoča prepričanja, nekoga, ki mi bo povedal, kaj in zakaj je nekaj takšno, kot je, ter mi to pozdravil (ta želja me včasih še vedno obišče, priznam). A tekom izkušenj s coachingom – ko sem bila jaz coach in ko sem bila stranka na tak ali drugačen način – sem ugotovila, da, ko si izgubljen, je zelo dragoceno, da coach s teboj deli svoje izkušnje ali tisto, kar ve, da bi lahko delovalo, da pa je velikokrat moj premik naprej omogočilo to, da mi je oseba na drugi strani vrnila vprašanje. In sem „morala“ pobrskati po sebi, se potruditi in najti tisto, kar čutim, tisto, kar si želim, tisto, kar mislim, da je najbolj prav zame. V prisotnosti nekoga, ki ti drži prostor, zaupa vate in te tudi energijsko podpira, je to lažje.

Sama sem na svoji poti iskanja čarobne paličice ugotovila, da je moja čarobna paličica pravzaprav v mojem zavedanju, v povezanosti s sabo ter v skrbi zase in za to povezanost, v prisotnosti tukaj in zdaj. Ker, ko sem povezana s sabo, v sedanjosti in spočita, je vse mogoče. Tudi postavljanje pravih vprašanj v pravem trenutku.

Radovedna sem: kje ali kaj pa je vaša čarobna paličica? Jo imate ali še iščete?

* Kolaž malo spremenjenih modrosti velikega genija Alberta Einsteina; citate sem našla tu.