Ženske, ki so šle za tistim, kar so si želele – in to uresničile.

 

Kaj se je vzbudilo v tebi, ko si prebrala ta stavek?

Se vidiš kot ena teh žensk? Bi se lahko?

 

(In če si moški – kaj se je zgodilo v tebi ob tem?

Se vidiš kot eden tistih moških? Bi se lahko videl kot moški, ki je šel za tistim, kar si je želel, in to uresničil?)

 

Milijon različic „tistega“ obstaja.

Najbolj očitna je uspeh, drznost, da tvegaš, igraš na polno in uresničiš, kar si si zadal(a).

Najbolj podcenjena in spregledana verzija je verjetno prebiti se skozi vsak dan znova, kljub težavam, s katerimi se morda soočaš. Vem, da se sedaj (in zlasti v tem letu) mnogo žensk sooča s tem, „uresničujejo“ preživetje, svoje, svojih.

Skozi zgodovino je bilo mnogo žensk, ki so uresničile marsikaj – ker so odklonile možnost, da bi se vdale. Za to sem jim izjemno hvaležna.

Verjamem, da je sedaj vrsta na nas, da gremo na naslednji nivo. (Kaj mislim s tem?)

 

Ko gledam na svojo prehojeno pot, poslušam življenjske zgodbe svojih strank in se pogovarjam z ženskami z različnih koncev sveta, spoznavam, kaj je v tem trenutku eno izmed najbolj potrebnih, želenih in hkrati težkih „tistih“ za uresničiti.

Drzniti si biti to, kar si. Brez opravičevanja, brezkompromisno, suvereno. To je naslednji nivo, o katerem govorim.

 

Kaj je skupno ženskam iz naslova?

Vedele so, kaj hočejo. Prevzele so odgovornost za to. In naredile so, kar je bilo potrebno, da se to uresniči.

 

Zveni lahko. In lahko tudi je tako. Težavnostna stopnja je subjektivna stvar. Odvisna je od tega, kaj so tvoji globoki notranji izzivi.

 

V svojem življenju sem velikokrat šla za tistim, kar sem si želela, in to uresničila. Ni bilo lahko in temu sem posvetila mnogo svojega časa, energije, sebe in svojega življenja. Bilo je mentalno in bilo je fizično; delala in naredila sem tisto, kar je bilo potrebno, da uresničim, kar sem si zadala, ne glede na to, kako težko je bilo.

 

Ko se je moje življenje spremenilo in sem začela ponovno graditi svoje notranje temelje, se je velik del mojega „delovati“ spremenilo v „biti“. Veliko odkrivanja me je čakalo, veliko spraševanja – o sebi. In tekom tega procesa sem odkrila, kaj je zame prav zares „težko“.

Ni to, da jaz nekaj delam. Niti, da delam fizično ali psihično naporne ali nevarne stvari. To znam.

Ampak to, da zgolj sem. In to, da sem jaz jaz, to, kar v svojem bistvu sem. Ali zmorem to?

 

Vsakič znova sem se odločila, da zmorem. (In še vedno to izbiram.)

 

Potrebnega je bilo veliko časa, truda, dela in vseh vrst podpore, da sem ugotovila, kdo in kaj ta „jaz“ je, da sem si prilastila nazaj tiste koščke in delčke sebe, ki sem jih skrila globoko vase, in da sem si dovolila biti vse, česar me je bilo strah biti. Nežna. Introvertirana. Senzitivna. Čudna. Na očeh, glasna. In da sem si dovolila vse to vzeti za svoje.

 

Morda se prepoznaš v tem, zlasti, če si (visoko) senzitivna ženska.

 

Tvoja zgodba je lahko precej drugačna od moje, a upam si trditi, da se po vsej verjetnosti mučiš z isto stvarjo – ali pa si to isto stvar želiš.

 

Dovoliti si biti to, kar si, kakršna si; senzitivna, nekako „draga za vzdrževanje“ (v smislu, da je veliko tvojih potreb in želja drugačnih od tistih, ki jih ima večina) in nerazumljena – verjetno vsaj malo tudi z lastne strani.

Živeti življenje kot ta ženska, katera si, in živeti ga na svoj način.

 

To utegne za večino med nami biti precej zahtevno. Biti drugačna od večine zaradi svojih notranjih danosti ni lahko, zlasti, če je to, kar si, obravnavano kot manjvredno, celo nezaželeno. To pokazati in živeti pa je še težje. A močno verjamem v to, da je vredno iti za tem in to uresničiti, kajti v sebi skriva ključ do mnogih zakladov.

 

In če bereš te vrstice, obstaja verjetnost, da si soočena z istim izzivom kot jaz. Če zavračaš možnost, da bi obtičala na mestu, najbrž si 🙂

 

Koliko sebe si bom drznila biti? Koliko več sebe si bom upala pokazati?

 

Jaz sem izziv sprejela in si prizadevam za naslednje.

Biti to, kar sem, ne glede na to, kako čudno, neudobno, moteče, dolgočasno, šibko … to utegne biti.

Lastiti si SEBE.

In podpirati druge senzitivne ženske, da odkrivajo, razumejo in si prilastijo sebe.

Moj trud je usmerjen v to, da tako zelo verjamem vase, da sem si nenehno na voljo in da tako močno stojim v svojem centru, da nič, kar kdorkoli reče ali naredi, ne more povzročiti, da iztirim in preneham biti jaz, govoriti to, kar mislim, in početi to, za kar čutim, da je moje v tem življenju (ali tem delu mojega življenja).

 

Kaj pa si TI želiš uresničiti?

Če je to

živeti svoje življenje na tvoj način, ugotoviti, kaj to je, izvedeti več o tem, kdo si, in razumeti vse to, kar si,

ti pri tem lahko pomagam.

 

Eden od mojih korakov do uresničevanja je ta objava.

Sporoči mi, če si tudi ti pripravljena začeti svoje popotovanje in bi si želela mojo podporo pri tem.

 

Fotografija: Anja Benedik

 

Celovita. Senzitivna. Ženska.

 

Si?

Postajaš ona?

Kaj to sploh pomeni?

No, pomeni lahko vse, kar si ti želiš, da pomeni in izgleda v tvojem življenju. Tvoje življenje – tvoje izbire.

 

Eden od mojih trmastih izzivov je bil (in do določene mere še vedno je) utišati moj avtomatičen preživetveni odziv, ko vidim, kje še nisem in si to očitam. In čeprav vem bolje in kljub temu, da to vem že nekaj časa, sprejeti to, kjer sem, in to videti kot informacijo, še vedno ni moj prvi odziv. Še vedno se moram vsakič odločiti in to zavestno izbrati.

 

V zadnjem letu sem se večkrat peljala mimo določenega reklamnega panoja. Je le eden od mnogih, a me je zares navdušil. Oglas za lokalno košarkarsko društvo. Te besede se mi zdijo uporabne marsikje.

 

Ni pomembno, kako dober si, pomembno je, kako dober želiš postati.

 

To odlično povzame bistvo.

Smo, kjer smo, in je, kar je. Vse je že narejeno v smislu, da so sedanjost, v kateri se nahajamo, ustvarile naše pretekle izbire. Ampak. To ne pomeni, da mora tako tudi ostati.

 

Imamo moč izbire.

 

Če nam to, kjer smo, ni všeč, lahko začnemo izbirati drugače. In ustvarjati drugačno resničnost.

 

Da se vrnem k svojim uvodnim vprašanjem. Dejstvo, kako celovita, senzitivna in ženstvena si in se počutiš v tem trenutku, ni nekaj, iz česar bi bilo potrebno delati cirkus. Je zgolj informacija.

 

Kar je bolj pomembno, je naslednje.

Ali je to, kar si, kar čutiš, kar izkušaš in kar imaš, to, kar želiš, da bi bilo?

In če ni, kaj si pripravljena narediti in izbrati, da bi to spremenila?

 

Če si (visoko) senzitivna ženska

in

… si dovolj radovedna, da se lotiš raziskovanja višjih in globljih nivojev svoje celovitosti, svoje senzitivnosti, sebe,

… si dovolj pogumna, da se predaš izpeljavi potrebnih nalog za dvig svojega življenja na višji nivo,

… se imaš dovolj rada, da izbereš investicijo vase – časa, energije, denarja,

… si dovolj odločena, da si pripravljena opraviti potrebno delo,

… si dovolj drzna, da raje izbereš biti celovita in živeti na svoj način kot pa biti majhna in se skrivati,

imam nekaj zate.

 

CELOVITOST, individualen coaching program.

. 12 tednov

. dve energijski podpori na daljavo, da ustvariva temelje,

. 10 tednov coachinga

. podpora po elektronski pošti med srečanji

 

Da lahko prideš tja, kjer si želiš biti, moraš razumeti, kdo si, kje si, zakaj počneš stvari, ki jih počneš, in kakšna energija je za tvojimi izbirami.

Z drugimi besedami: potrebno je, da veš, kaj počneš (in zakaj), da bi lahko počela, kar hočeš.

Če te zanima tovrstno raziskovanje, mi sporoči.

Lahko tudi preko Facebook sporočila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čému zaupaš?

 

Nedavno sem se preselila in še vedno se učim prepoznavati zvoke, ki jih v tem novem okolju slišim. Neko dopoldne sem slišala tovorni vlak, a sem bila presenečena, ker zvok ni prihajal od tam, od koder naj bi, s severa. Moja zaznava je bila močna in postala sem zbegana, kajti ponavadi precej točno ugotovim, od kod nekaj prihaja – in prepričana sem bila, da ta zvok prihaja z juga. No, očitno ne, sem po kratkem premisleku sklenila, skomignila z rameni in zmedo pripisala značilnosti doline; očitno se je zvok nekako odbil od druge strani doline in prišel naokoli.

Kasneje o tem sicer nisem kaj dosti razmišljala, sem pa zaznala to negotovost: podvomila sem v svojo (močno) zaznavo, ker je dokazi – moje védenje – niso podpirali. Vzorec, ki se je ponavljal (in se še pojavlja) na različnih področjih mojega življenja in glede različnih vrst zaznav ali védenj.

 

Se ti zdi znano?

 

Morda si tudi ti odraščal(a) v okolju, v katerem so bile zaznave večine ljudi drugačne kot tvoje – predvsem zaradi visoke senzitivnosti. Morda so tudi tebe zaznamovala močna mnenja drugih o tem, kaj je zate možno zaznati in začutiti ter kako intenzivno, kaj je očitno le tvoja domišljija, ker tega zagotovo ni možno doživeti ali začutiti – skratka, kaj naj bo zate res in kaj ne. Morda so te ta mnenja in prepričanja zaznamovala do te mere, da svojim zaznavam sploh ne zaupaš.

Meni je opisano prineslo veliko težav pri opredeljevanju in zaupanju resničnosti, ki se mi je dogajala, pri prepoznavanju točnosti tega, kar čutim in dojemam, kar vse je močno spodkopalo moje zaupanje vase.

Pot do ponovne vzpostavitve (mnogih vrst in nivojev) zaupanja na različnih področjih mojega življenja je bila dolga. Bila je pot do vzpostavitve močne povezave s seboj. Še vedno sem na njej. In ta pripetljaj me je elegantno opomnil na vse skupaj.

 

Če se morda sprašuješ, kako je z dolino, odbojem zvoka in vlaki – nekaj dni kasneje je prišlo veliko razodetje.

Zvok tovornega vlaka me je ujel, ko sem stala ob oknu, ki gleda na jug, in mi prinesel nasmeh. Videla sem vlak. In začela sem se glasno smejati, kajti pravzaprav vem, da gre po južni strani doline še ena proga – a sem na to čisto pozabila.

Moja zaznava je bila torej pravilna, le zaupala ji nisem, ker sem mislila, da je moje zavestno védenje bolj točno in zato bolj zaupanja vredno.

 

Ta vzorec nezaupanja v svoje zaznave ni redek in opažam ga ne le pri sebi, temveč tudi pri svojih strankah, prijateljih, ljudeh, ki jih poznam ali srečam. Nedvomno to ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za osebe, ki se rodijo z visoko senzitivnostjo – a za visoko senzitivne osebe je bolj verjetno, da bomo ta vzorec razvile. Za to vidim vsaj dva razloga.

Morda so naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas spregledali priložnost, da bi nam – kljub temu, da sami niso čutili enako ali niso bili zmožni razumeti našega doživljanja – dovolili naše zaznavanje in čutenje ter to potrdili kot nekaj, kar je mogoče izkusiti na tak način.
Zaznavanje visoko senzitivnih posameznikov je namreč drugačno od zaznavanja večine (približno 80 %) ljudi; zaznamo več, vse to bolj podrobno obdelamo, čustvujemo bolj intenzivno in bolj smo dovzetni za prebiranje med vrsticami – tudi tega, kaj drugi mislijo, pričakujejo, želijo, čutijo.

In ravno to drugačno zaznavanje nam je morda omogočilo, da smo zaznali, kaj si naši skrbniki, učitelji, ljudje okrog nas mislijo o našem drugačnem zaznavanju, tudi če tega niso izrazili ali nedvoumno pokazali. In zaradi tega podvomili v svoje doživljanje.

 

Kakšna je tvoja izkušnja?

 

Če si negotov(a) ali (občasno) dvomiš vase in v svoje zaznave, imam nekaj zate.

V tistih trenutkih, ko te preplavi dvom in pride na površje misel kot “To ni smiselno”, se ustavi in si zastavi nekaj vprašanj.

* Kaj pa, če je smiselno? Kaj, če je resnično?

* Kaj je tisto, kar potrebujem (vedeti), preden zaupam sebi in svojim zaznavam?

* Kaj se bojim, da se bo zgodilo, če zaupam brez tega?

 

Jaz sem ugotovila, da mi je postavljanje različnih vprašanj in dovoljevanje iskrenih odgovorov nanje zelo pomagalo na poti proti zaupanju vase.

To ni bilo nekaj, kar bi mi uspelo sami. So stvari, ki jih ne moreš videti sam; včasih potrebuješ ogledalo, da vidiš odsev, in včasih reflektor, ki osvetli mrtve kote oziroma tisto, kar je v senci.

Če čutiš, da bi potrebovala eno ali drugo, ti lahko pomagam.

 

 

NAVODILA

 

Ljudje smo vrhunski primerki.

Morali bi priti z navodili.

 

(Včeraj, ko sem to prebrala, se mi je izjava zdela tako resnična. Ko bi le imeli navodila.)

 

(Danes je prišlo nadaljevanje. Slišala sem ga, ko sem pospravljala kuhinjo. Začutila sem, da je resnično.)

 

Kaj pa, če … smo prišli z navodili?

 

In smo jih nekam založili?

Ali se naučili oslabiti povezavo do njih?

Ali se navadili, da je ne uporabljamo?

 

Smo fino uglašeni instrumenti.

Mislim, da temu nihče ne bo ugovarjal. Če pogledamo zgolj proces kreacije novega človeškega bitja ali delovanje našega avtonomnega živčnega sistema, na primer.

(To ves čas govorim osebam, rojenim z lastnostjo visoke senzitivnosti. Zanje, za to 20 % manjšino, to, da smo prefinjen aparat, še bolj drži, saj je njihov živčni sistem še malo bolj fino uglašen.)

Ko je govora o instrumentih, je vedno zraven tudi nek priročnik in kompleksnejša kot je stvar, obsežnejša so navodila. Navodila nam ponudijo informacije o tem, kako skrbeti za ta instrument, kako ga uporabljati in kako ravnati z njim, da bo pravilno deloval in učinkovito opravljal svojo funkcijo.

 

Kako bi torej po tem, ko je ustvarila tako mojstrovino, ustvarjalna sila lahko naredila tako začetniško napako, da ne bi ustvarila navodil?! Ali jih pozabila priložiti?

(Nepreciznost je človeška dejavnost, ne božanska.)

 

Kaj se je torej zgodilo?

Kje so navodila?

Kako jih najti?

 

In – kaj naša navodila sploh so?

 

No, navodila ponavadi pridejo skupaj s „stvarjo“, kajne? Tudi, če so nekje na spletu, je ponavadi nekaj priloženo produktu.

(Se vam že kaj dozdeva, kam merim?)

 

Ste kdaj izkusili situacijo, ko ste v telesu nekaj čutili ali ste nekaj kar vedeli – nekako, na nek način, kot neko sporočilo ali navodilo?

Kaj ste s tem sporočilom naredili?

In če niste sledili navodilom, kakšne so bile posledice tega?

 

To je priročnik. To so navodila. Ta „nekako“, to neoprijemljivo védenje, čutenje, videnje …

Zaradi preprostosti ga bom poimenovala notranja modrost.

Pove nam, kaj je prav za nas in kaj ne, pokaže nam, kaj je res in kaj ni, vodi nas do najboljše skrbi zase, usmerja nas proti naši rasti, izkoriščanju svojega potenciala in izpolnitvi.

(Temu lahko rečete intuicija, notranje vodstvo, angel varuh, notranji glas – nerazložljivo, neoprijemljivo, za nekatere „kar nekaj“.)

 

Ko se rodimo, navodilom sledimo do pike.

Kasneje pa se začne zapletati. Učimo se (kako funkcionirati v družini, v družbi) in se s tem hkrati tudi od-učimo, pozabimo (kako dostopati do navodil).

Počasi, postopno lahko ta povezava z navodili oslabi.

 

Kako se ponovno ali bolje povezati?

 

Hm, takole je. Ni enega predpisanega načina. Treba je najti svojega.

(Malo v slogu Kavlja-22: Da bi našel svoje vodstvo, moraš uporabiti svoje vodstvo.)

In MI SAMI moramo najti ta način. Le mi ga LAHKO.

 

Na voljo so različni načini, kako začeti. Ali dobiti ideje.

Najprej dovoliti možnost, da to obstaja.

Namen. Delovanje. Raziskovanje. Radovednost. Predanost.

 

Kaj ta pot vključuje?

 

Odklop od drugih virov.

Ljudi, medijev, spleta, kolektivnega vpliva. Alkohola, drog, sladkorja, drugih substanc, ki povzročajo zasvojenost in otopijo tisto, kar se dogaja znotraj nas.

 

Povezavo s svojim telesom, čustvi – to nam bo dalo znake.

Na začetku bodo to lahko večinoma znaki o tem, kaj je napoti čistim sporočilom – kaj je potrebno pozdraviti, pogledati, upoštevati.

(Veliko tistega, zaradi česar je prišlo do slabe povezave, je ujeto v telesu.)

 

Najti neko prakso.

Tako, ki nas prizemlji, postavi v telo in v sedanji trenutek ter nas osredišči.

 

Izvajati to prakso (ali prakse).

Poslušati namige.

Namigom slediti z dejanji, jim zaupati, in hkrati spremljati njihovo natančnost.

 

(Ponovno se učimo jezika, v katerem so napisana naša navodila.)

 

In sedaj, ko sem napisala vse to o procesu izboljševanja povezave … vam povem še nekaj.

Obstajajo tudi krajši načini, kako najti vodstvo za naš naslednji korak.

(A moramo poznati vprašanje, na katerega želimo odgovor.)

Kar pa sem prepričana, da že veste. A morda ne zaupate sporočilu. Ali pa nimate dovolj poguma, da bi mu sledili.

 

Postaviti vprašanje in dovoliti, da odgovor pride v svojem času. Ne iskati odgovora, temveč se zavedati, kaj se dogaja v našem življenju, in biti prisotni. Sporočila lahko pridejo na različne načine – ljudje, pesmi, slike, besede, barve, spomini in tako dalje.

Umakniti se od zunanjega dogajanja, najti način, kako umiriti svoj živčni sistem in utišati zunanji in notranji hrup. In potem začeti opazovati, poslušati. Ko to storimo, bomo slišali, bomo vedeli.

Biti pozorni in prisotni, ko nekaj počnemo, smo mirni – in ne v vrtincu ponavljajočih se misli in nezadovoljstva. Pozorni na misli (besede, slike, pesmi), ki pridejo. Prinašajo nam sporočilo.

 

Kot je bilo z mano, ko sem pospravljala kuhinjo. Kar sem slišala, je prišlo od znotraj.

 

Po vsem prebranem se vam najbrž že svita, v kolikšni meri je vaša povezava oslabljena.

Mogoče od svojih navodil niste čisto odklopljeni.

Morda vam manjka le malo več poguma, da bi sledili njihovim besedam.

 

Ker je neudobno. Strašljivo. Neznano.

(Pradaven program svari: Lahko izgubim odobravanje plemena. Brez tega ne bom preživel(a).)

 

No, v časih, kakršni so sedaj, se človek lahko vpraša:

Ali svojemu plemenu sploh zaupam?

Ali ima odgovore, ki razkrivajo resnico?

 

Kaj pravite, pobrskamo po svojih navodilih in se naučimo, kako sami najti odgovore, resnico?

 

Če pri tem potrebujete vodstvo in pomoč, me pocukajte za rokav.

 

Da, toda …

 

Da, toda …

… vedno mi to naredi, le zakaj bi jaz morala ukreniti kaj glede tega – kot da je moja krivda?!
… vse tako čutim in on to ve; zakaj se ne more obnašati tako, da me ne bo razburil?
… tisto, kar želim povedati, moram povedati tako, da jih ne bo prizadelo.

Kaj, če … to ni edini način? Niti najboljši možen način?

 

Od ljudi okrog sebe pričakujemo, da se bodo lepo obnašali. Da nas ne bodo vznemirjali. Da bodo vljudni. Da ne bodo jezni. Da bodo dobre volje.
In ko niso, trpimo. Vidimo in počutimo se kot žrtve. Vseh. In vsega.

Pričakujemo, da bo pošteno. Želimo, da je tako, kot si predstavljamo in želimo. Imamo pričakovanja. In na ta pričakovanja smo navezani.

 

Kaj, če … obstaja drugačen način? Tak, ki daje več moči?

Da vzamemo svojo usodo v svoje roke.
Da prevzamemo odgovornost.
Da pogledamo, kaj smo mi in kaj ne, kaj je zares naše in kaj ne.
Da spoznamo in postanemo mojster svojih čustev.
Da postavimo meje.
Da upravljamo s seboj in svojim življenjem.
– Da nas ne bo upravljalo vse drugo in vsi drugi.

 

Spustiti pričakovanja, navezanost, odgovornost za druge ljudi in kontrolo nad drugimi.

Vzeti pod drobnogled.
In preobrniti.
V:

Da. In …
… kaj lahko naredim, da se to ne bo več zgodilo?
… kaj lahko storim, da okrepim svoje meje in mu povem, kako čutim?
… govorila bom resnico in jo povedala nežno, a to, kako bodo sprejeli povedano, ni v mojih rokah.

 


Kakšno življenje želite živeti?
.
Kakšno življenje želite voditi? – Si ga? Sploh? Voditi?

 

Meje in standardi

 

Ali želite, da ljudje z vami ravnajo drugače?

(Ali to od njih pričakujete?)

 

Nekaj časa nazaj sem prebrala stavek, ki me je res zadel. Bil je eden tistih trenutkov, ko misliš, da si nekaj dojel, a ugotoviš, da pravzaprav nisi. Ne v celoti.

 

To.

Ljudje ne razumejo, da gre pri mejah za to, da jih ONI uveljavijo, in ne za to, kaj naj bi drugi ljudje storili oziroma česa ne – velika zmota.

 

Počakaj. Kaj?

(Čeprav sem to vedela, sem še vedno dovoljevala, da je drugi del igral pomembno vlogo v mojem življenju.)

 

Ampak, ali ne obstaja nek moralni kodeks, ki bi moral biti spoštovan v družbi, etični standardi, privzgojeni vsakemu človeškemu bitju?

 

Ali naj ne bi smeli pričakovati določene stopnje ravnanja od oseb, s katerimi komuniciramo, s tistimi, s katerimi smo v razmerjih?

 

Da. Seveda.

IN.

Še nekaj je.

 

Danes se ne bom poglabljala v prvo vprašanje, kajti drugo ima več potenciala za individualno uporabo – in sčasoma tudi za gotovost prvega.

 

Razmerja.

Oblikujejo nas. Lahko nas zlomijo. In (lahko) nas učijo – če smo za to dovzetni.

 

Ali smemo pričakovati, da ljudje, s katerimi stopamo v odnose, s katerimi živimo, ljudje v našem življenju z nami ravnajo spoštljivo?

Seveda.

Če je to naš standard in če ga dejavno spoštujemo tudi mi.

 

Hm – kaj?

 

Morda (mislimo, da) želimo spoštovanje, a dejansko ne naredimo dovolj, da bi ga prejeli.

Naj razložim.

 

Mi (na)učimo druge, kako želimo, da se z nami ravna – s tem, kako sami ravnamo s seboj, in s tem, kako dovolimo drugim, da ravnajo z nami. Tega smo se naučili v otroštvu in če načina od takrat nismo spremenili, imamo še vedno iste standarde.

 

Drugi počnejo isto. Z nami ravnajo tako, kot so se naučili, da se ravna z drugimi. Če svojega načina kasneje ponovno ne preučijo ali če se ne naučijo drugače.

 

A?

 

Če želimo, da ljudje okrog nas z nami ravnajo drugače, moramo nekaj ukreniti v zvezi s tem. In tu se skriva naša moč.

 

Kako jo vzamemo nazaj?

 

Najprej nam mora biti jasno, kakšni so naši standardi – moramo vedeti, kaj želimo in kaj ne, kaj smo pripravljeni tolerirati in česa ne.

 

Nato je potrebno iskreno pogledati, kakšno ceno smo pripravljeni plačati za to, da so naši standardi spoštovani.

 

Ko smo si na jasnem, kaj nam je pomembno in kako pomembno nam je, je čas za akcijo.

Poučiti druge ljudi, kako želimo, da se z nami ravna. Odstraniti se iz situacije. Ali narediti nekaj drugega, kar bo zagotovilo spoštovanje naših standardov.

 

Meje.

So tisto, kar loči nas od tega, kar nismo mi. Pomagajo nam obdržati v našem polju/življenju tisto, kar si želimo, in tisto, česar ne želimo, zunaj našega polja/življenja. So sredstvo ali kot je rekla moja mentorica „zagotavljajo, da se želja uresniči.“

 

Velikokrat se nam zdi postavljanje meja predrago.

(Ne bom jim več všeč. Jezni bodo. Zavrnjen(a) bom.)

 

A to, česar pri tem ne vidimo, je, da z nepostavljanjem meja pravzaprav že plačujemo ceno, ki je precej višja od tiste, ki se je bojimo – možnosti, da izgubimo druge.

 

Izgubljamo sebe. Spoštovanje do sebe. Ljubezen do sebe. Dostojanstvo.

(Kako všeč smo sami SEBI? Kako intenziven je naš notranji bes? Kolikokrat zavrnemo SEBE?)

 

Da se vrnem k začetnemu vprašanju – in grem še korak dlje.

 

Če želite, da drugi z vami ravnajo drugače,

jim pokažite, kako se to naredi.

Če pričakujete, da to storijo,

se prepričajte, da vedo, kako.

 

In če pri tem potrebujete podporo, mi pošljite sporočilo.

 

Če bi to vedela pred nekaj leti …

 

Morda veste, da niste taki kot večina ljudi, a si mislite, da je z vami nekaj narobe. Preveč občutljivi ste, prešibki morda.
(Okrog sebe ste opazili stvari, zaradi katerih ste sploh prišli na to idejo, in kar naprej slišite besede, ki to idejo podpirajo, ter vidite „dokaze“, kako so drugi boljši.)
In tako se še bolj trudite.
Ste še bolj strogi do sebe.

.
Kaj pa, če ni nič narobe z vami?
.

Kaj, če obstaja razlog, da ste, kakršni ste?
Razlog, ki se mu reče prirojena lastnost. Normalna lastnost temperamenta.

To, da ste visoko senzitivna oseba, zahteva drugačen način življenja, kot ga ima večina ljudi.
Drugačno skrb zase, na primer.
Ampak v prvi vrsti razumeti, da gre za drugačno „zvezanost“ živčnega sistema, in spoznati več o sebi, da se lahko podpirate na pravi način. Vključno z utišanjem (ponotranjenih) glasov, ki vam govorijo, kaj vse bi morali storiti in kako napačni ste.

.
„Že samo ob pogovoru s tabo sem spoznala … Bil je proces. Najprej tolažba, da sem pač tako zgrajena. In da sem zato nagnjena k temu, da tako čutim, ker sem v bistvu … „zvezana“ tako. Ni dobro ali slabo; samo je. In potem potrditev, kar sem vedno čutila – da je skrb zase potrebna in da je potrebno premagati sporočila v moji glavi, ki pravijo, da je potrebno poskrbeti za vse ostale preden poskrbiš zase and potem, ko prideš na vrsto, ni dovolj časa, potem je jutri in potem … Saj veš, da je to neprestan cikel, kajne? In tretje je bilo postavljanje meja zase in za druge, da sem sploh sposobna imeti te vrste pogovore. In … ki jih nikoli nisem imela.“

.
Zavedati se, da ste visoko senzitivna oseba, je pomembno.

Vedeti, kaj to pomeni za vas in kako se kaže v vašem življenju, je še bolj pomembno.
.

Če bi to vedela nekaj let preden sem dobila sina, bi bilo precej bolje. Precej bolje. Jaz bi bila precej bolje. (…) In mislim, da bi tudi v nosečnosti bolj uživala.“

.
Pripravljeni, da se podate na pot do tega, da postanete svoj najboljši zaveznik?
.

Za začetek lahko uporabite moji brezplačni e-knjigi,

se pridružite Facebook skupini HSP Power (v angleščini),

lahko pa si že takoj privoščite individualno podporo.

.
Izbira, da naredite nekaj, je – kot vedno – vaša.

(Kot je bila Andreina v njenih rokah.)

Ali riba ve, kaj je to voda?

 

Živiš svoje življenje.

(Nisi resnično srečna. Imaš občutek, da nekaj manjka.)

Tvoji dnevi so čisto navadni; običajno nič ni narobe. Tako vsaj misliš.

Ker oni tako pravijo.

Veš, da nisi zares taka kot oni. In tudi oni to vedo.

Veš, da potrebuješ drugačen način, da so ti stvari všeč drugače.

Kot …

Tista družinska srečanja. Ne maraš jih.

(„Družina so. Moramo iti tja, vsi pričakujejo, da pridemo.“)

Nenapovedani obiski. Njih vsekakor ne ceniš.

(„Kaj pa je to takega? Zakaj moraš biti tako občutljiva glede tega?“)

Televizor in radijski sprejemnik. Ni potrebno, da sta prižgana. In če že morata biti, naj bosta vsaj manj glasna.

(„Kako lahko tej jakosti rečeš, da je glasna?“)

Spremembe. Potrebuješ več časa.

(„Ne že spet! Zakaj se ne moreš enostavno sprijazniti s tem in iti naprej?“)

Toda.

Tnjihov način je očitno ta, na katerega se živi, kajne? Obkrožena si s tem; tako običajno je – kot zrak, ki ga dihaš.

Dogaja se povsod v tvojem življenju, ves čas, spremlja te skozi celo tvoje življenje – torej oni že vedo, kako je prav. Ne dvomiš v to.

Ravnaš v skladu s tem. In to – je tvoje življenje.

To je tvoja voda.

In medtem ko

ribe po vsej verjetnosti ne vedo, kaj je to voda (ker je to zanje vse, kar obstaja), in ne hrepenijo po drugačnem načinu življenja, ven iz vode,

TI VEŠ.

Ti poznaš svoje želje. In svoje potrebe.

Tvoja hrepenenja so še vedno tu (po vseh teh letih). In tisto, česar si ne želiš, ravno tako.

Ne bodo izginili – nič od tega ne bo.

Če TI glede tega nekaj ne ukreneš.

Ni ti potrebno ubogati.

Svoje življenje lahko živiš drugače.

Samo zato, ker se dogaja povsod, še ne pomeni, da je tako prav.

Če večina nekaj počne na en način, še ne pomeni, da je t(ak)o obvezno.

Pomeni samo, da je to večinski način. Prevladujoč.

Pomeni, da postane voda.

Si res ne želiš videti, kaj obstaja onkraj vode?

(Ampak da bi to videla, boš morala skočiti ven iz vode. V Neznano. Strašljivo. Nelagodno.)

Ali ne bi želela izkusiti življenja, kjer živiš (bolj) na tvoj način?

(A da bi to storila, boš morala tvegati nasprotovanje drugih – vsaj na začetku.)

Družinska srečanja, če ti tako izbereš.

Obiskovalci, ki se najavijo.

Upravljanje s televizijskim in radijskim sprejemnikom.

Čas za soočenje s spremembo – morda celo z njihovo podporo.

Kako se to sliši?

TI IZBIRAŠ – kdaj greš v vodo in kdaj ne.

TVOJE IZKUŠNJE.

Začne se s prvim skokom.

Odločitev.

Moj individualni program, RAZbremenjena, ti bo pomagal najti TVOJO pot na kopno.

 

„ČE SE ZEMLJEVID NE UJEMA S POKRAJINO, JE ZEMLJEVID NAPAČEN.“*

 

Zemljevid naj bi nam pomagal navigirati in se pomikati po zemeljski površini. Da to nalogo lahko opravlja, mora zemljevid ustrezati okolju, ki naj bi ga prikazoval. Precej logično in očitno, kajne?

In ko hodimo ali se vozimo po nižinskem svetu ter skušamo najti pravo pot, v rokah pa držimo zemljevid gorske pokrajine ali obalne regije, bomo kaj kmalu ugotovili, da nekaj ni v redu. Kaj tedaj?

 

No, ko zemljevid ne ustreza površini, na kateri smo, ne krivimo površine, da se ne ujema z zemljevidom, kajne?

Ne začnemo površine prilagajati zemljevidu. Kajne?

Uporabimo drug zemljevid – ali pa gremo na lov za pravim zemljevidom.

 

In medtem ko je bilo veliko zemeljske površine že izmerjene in kartografirane, površina, ki jo imam v mislih, še ni.

Je osebna in individualna; površina so naše potrebe, naše želje in naše izbire.

In zemljevid govori o tem, na kakšen način živimo svoje življenje – kako skrbimo za zadovoljevanje svojih potreb, izpolnjevanje svojih želja in kaj storimo s svojimi izbirami. Zlasti, ko gre za medosebne odnose in za naše zdravje.

 

Zakaj torej mi, visoko senzitivni, krivimo površino za to neujemanje z zemljevidom?

Zakaj se kar naprej trudimo površino prilagoditi, da bi se skladala z zemljevidom?

 

Ker nam nihče ni povedal, da potrebujemo občutno drugačen zemljevid!

 

Biti visoko senzitiven pomeni ne samo to, da ti koristi izdelati svoj lasten zemljevid (kot vsem ostalim), temveč tudi to, da bo tvoj zemljevid izrazito drugačen od zemljevida, ki ga ima 80 % ljudi.

Dejstvo je, da štiri osebe od petih po vsej verjetnosti ne bodo imele pojma, o čem govoriš, ko opisuješ svoje izkušnje in dojemanje – ali svoje izzive in potrebe. In veliko tvojih potreb je v resnici več kot to; so zahteve. Če želiš biti zdrav(a), seveda.

Ali je ob takem odstotku sploh presenečenje, da pogosto uporabljani zemljevidi ne ustrezajo našim posebnim površinam? Kajti čeprav so personalizirani, imajo ti večinsko uporabljeni zemljevidi kljub temu določene podobnosti.

 

Za visoko senzitivnega posameznika to pomeni, da mora ustvariti več kot le svoj osebni zemljevid, edinstven za vsakega posameznika – kajti to ne bo dovolj. Pomeni, da mora zemljevid nasloviti in upoštevati edinstvene posebnosti, ki jih ima površina zaradi visoke senzitivnosti.

 

Ustvarjanje zemljevida je proces.

Da bi lahko živel(a) kvalitetno življenje, moraš ugotoviti, kaj točno to zate predstavlja.

Potrebuješ najti svoj način.

To storiš tako, da spoznaš več o sebi in o tem, kar te podpira. In da spustiš vse ostalo.

 

Za visoko senzitivne je izjemno pomembno, da je njihov zemljevid z njihovo pokrajino zelo natančno uglašen – kar pa v poplavi pogosto nasprotujočih si informacij ni lahka naloga.

 

Potrebna je visoko senzitivna oseba IN nekdo, ki ve, kako se ustvarja zemljevide, da ti pomaga najti in ustvariti tvojega. In takih ljudi ni veliko.

 

Jaz sem ena.

 

* Uvodni citat je napisal Gordon Livingston.

Fotografinja: Anja Benedik

 

 

Razumevanje sebe kot visoko senzitivne osebe

Fotografija: Anja Benedik

 

Del besedila mojih julijskih novičk.

“Tokrat bi z vami rada podelila po mojem mnenju eno od bistvenih sestavin razumevanja sebe in kreiranja življenja, ki si ga želimo živeti. Veliko govorim o pomembnosti poznavanja sebe, o raziskovanju sebe, o pomembnosti sebe zase … O tem govorim zato, ker je bistveno.

Da bi lahko živeli življenje, ki nas podpira, ki ima potencial, da se razvije v življenje, ki ga želimo živeti, moramo najprej poznati sebe, si biti dovolj pomembni, da se spoznamo, da poskrbimo zase in da delujemo tako, da bomo svoje življenje uredili na podporen način.

Vse, kar doživljamo kot visoko senzitivni posamezniki, morda sploh ni potrebno. Vse, kar in kakor izkušamo, je namreč lahko iz različnih razlogov okrepljeno, povečano. V sporočilu bom naslovila enega od teh razlogov. … Kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da vpijamo čustva in energije drugih, da jemljemo stvari osebno, da težko rečemo ne in da za druge skrbimo do te mere, da pozabimo nase.

Na te situacije pogosto gledamo s stališča žrtve – s položaja „to je visoka senzitivnost in nič ne morem narediti v zvezi s tem“. Včasih smo na to izjemno ponosni: „Poglej, kako dober človek sem, kako se razdajam za druge!“ Ampak – ali je to potrebno? Ali je sploh res, da je vse to visoka senzitivnost in da v zvezi s tem nič ne moremo? Ali želimo, da je tako?

Skozi lasten proces in ob delu z drugimi sem spoznala, da so glavne karakteristike visoke senzitivnosti (v vsej raznolikosti in edinstvenih različicah, ki obstajajo pri vsakem visoko senzitivnem posamezniku) pogosto povečane, okrepljene zaradi naših izkušenj v otroštvu.

Kaj mislim s tem?

V otroštvu imamo dve bistveni potrebi: potrebo po navezanosti (ki nam omogoči preživetje) in potrebo po avtentičnosti (da smo zvesti sebi; dr. Gabor Maté o tem govori tu). Pri nemočnem dojenčku (in otroku), nezmožnem samostojnega preživetja, potreba po navezanosti zmaga. Naredimo vse, kar naš sistem meni, da je potrebno za to, da obdržimo povezanost s starši ali skrbniki – kajti to pomeni preživetje.

In tako razvijemo različne preživetvene mehanizme, odzive, vzorce ipd., ki nam pomagajo vzdrževati to povezanost, ki nas ohranjajo „varne“ in pomagajo preživeti. Potlačimo vse drugo – nazadnje lahko potlačimo tudi to, kdor smo.

V odrasli dobi lahko še vedno delujemo po starih vzorcih, verjamemo iste stvari, imamo iste obrambne mehanizme, preživetvene odzive in strategije. Večinoma to počnemo nezavedno; živimo na avtopilotu, v našem mentalnem prostoru (v umu), neprizemljeni in odklopljeni od tega, kar se dogaja nižje od vratu, kjer biva naša „potlačena preteklost“ – v telesu. Temu lahko rečemo travma, nepozdravljene rane, soodvisnost (codependence), sence ipd.

Dejstvo je, da nam ta ujet preživetveni stres, (na nek način) ujeta preteklost preprečuje živeti življenje na avtentičen način, v sedanjosti. Zaradi tega se pomanjšujemo, iščemo odobravanje in živimo v strahu pred zavrnitvijo. Da, kot visoko senzitivni smo nagnjeni k temu, da opazimo več – tudi pričakovanja drugih.

Nagnjeni smo k temu, da čutimo več – tudi to, kar čutijo drugi, kakšno je njihovo razpoloženje, kakšna je njihova energija. Zaradi tega se bojimo intenzivnosti – boleča je, zato hočemo ohraniti mir. In če smo se v otroštvu naučili, da je to potrebno za ohranjanje naše varnosti, bomo opazili, čutili še več; to nam je omogočilo preživeti, je uspešna strategija, in ujet preživetveni stres v našem telesu narekuje potrebo, da strategija ostane aktivna.

Če smo rojeni z lastnostjo visoke senzitivnosti, imamo po vsej verjetnosti tudi bolj močne čustvene reakcije v primerjavi z večino ljudi. To lahko hkrati pomeni, da, če naši starši niso bili „čustveno izobraženi“, če niso vedeli, kako upravljati s svojimi čustvi, tudi niso bili zmožni obvladati naših in nas naučiti, kako bi to storili mi sami. In tako se morda tudi kot odrasli bojujemo s tem, kako upravljati s svojimi čustvi, misleč, da gre zgolj za visoko senzitivnost.

Morda tudi nismo zmožni postavljati zdravih mejá in imamo težave s tem, da rečemo ne ali postavimo sebe na prvo mesto, ko gre za zadovoljevanje naših potreb, ki jih imamo kot visoko senzitivni.

Zakaj pišem vse to?

Da osvetlim različne možnosti, razširim obzorje, vas morda navdihnem ali motiviram, zbudim vašo radovednost, da bi izvedeli več. Da bi se (še bolj) zavedali. Kajti brez zavedanja spremembe niso možne.

Če niste zadovoljni s svojim življenjem, LAHKO nekaj storite v zvezi s tem. Le VI lahko nekaj storite.

Kakorkoli, če pristopate s stališča „vse je zaradi visoke senzitivnosti in v zvezi s tem ne morem narediti nič“, potem resnično nič ne morete narediti v zvezi s tem.

Kot je pred mnogimi leti rekel Henry Ford:

 

Če misliš, da lahko, ali če misliš, da ne moreš, imaš prav.“

 

Imate komentar, idejo? Morda vprašanje?

Veselim se njihovega prebiranja in povezave z vami.

Če pri tem potrebujete podporo in vodstvo ter ste odločeni, da boste nekaj spremenili, sporočite. Moj trimesečni individualni coaching program je namenjen temu, da obravnava vaše izzive, pokaže vaše možnosti in priložnosti ter vas podpre, da postanete najbolj vplivna oseba v vašem življenju – za vaše življenje. Prijavite se lahko tu.

Če bi raje napredovali bolj počasi, vabljeni v mojo brezplačno Facebook skupino HSP Power (v angleščini). Pridružite se lahko tule.

Za tiste, ki vam je zaenkrat dovolj prejemanje mojih novičk, pa bo uporabna ta povezava.